Po obdobju Broadwaya v dvajsetih, kamor je sledila svoji materi, je dosegla vrhunec slave v prvi polovici tridesetih kot najbolje plačana igralka pri Warner Brosu, a potem je čez noč ostala brez dela in utonila v pozabo.
Mama igralka, oče alkoholik
Kay Francis se je rodila 13. januarja 1905 kot Katherine Edwina Gibbs v Oklahoma Cityju. Bila je edini otrok Josepha Gibbsa in Katharine Francis, ki je bila prav tako igrala. Starša sta se poročila 1903 in ločila šest let pozneje, ko je Katherine zapustila moža alkoholika in s sabo odpeljala Kay.
Njena mama je bila rojena v Novi Škotski v Kanadi in je bila povprečno uspešna igralka in pevka, poznana pod odrskim imenom Katharine Clinton. Kay je pogosto potovala z materjo in spoznavala njeno delo. Mala Kay je obiskovala šole v Ossingu v New Yorku in se pozneje v samem mestu šolala za tajnico v šoli, ki je po naključju nosila ime Katherine Gibbs, ameriške poslovne pionirke, ki je ustanovila verigo poslovnih šol. 1922, ko je dopolnila 17 let, se je zaročila s poslovnežem Jamesom Francisom, zakon se je končal 3 leta kasneje.
Mlada mora biti poročena
Ko je pomladi 1925 odšla v Pariz po papirje za ločitev, je spoznala Billa Gastona, nekdanjega atleta s Harvarda iz Bostona, s katerim se je na skrivaj poročila oktobra istega leta. Zveza na daljavo med New Yorkom in Bostonom ni delovala in v manj kot dveh letih je bila spet ločenka.
Novembra 1925 je Kay debitirala na Broadwayskem odru v priredbi Hamleta z modernimi oblačili. Kostume si je izposojala, da se je pojavljala na modni sceni in so o njej začeli pisati tudi mediji. Francis je izkoristila tam sklenjena poznanstva in dobila službo v Portmanteau Theatre Company, kjer je po vzhodni obali ZDA igrala vloge. Februarja 1927 je bila nazaj v New Yorku in na Broadwayju dobila stransko vlogo v predstavi Crime. Po ločitvi od Gastona se je zapletla s playboyem Anaom Ryanom in obljubila njegovi družini, da ne bo več igrala. Po samo nekaj mesecih je bila pet na odru, tokrat v predstavi Rachel Crothers, Venera. 1928 je nastopila v le še eni drugi broadwayski produkciji, Elmer veliki, ki jo je napisal Ring Lardner in v njej igra tudi oskarjevec Walter Huston. Predstava je bila polomija, Francisova pa povsem brez denarja, vendar odločena, da za pomoč ne bo prosila prijateljev, pač pa se bo izkopala sama.
Z odra na filmsko platno
Huston je bil nad igro Francisove navdušen in jo je povabil na poskusno snemanje v svoj novi studio Paramount Pictures za film Gospdoje tiska (1929). Možje pri Paramountu so bili navdušeni nad mlado igralko in so ji ponudili pettedensko pogodbo s 300 dolarji tedensko. Ta film in naslednji, komedija bratov Marx, Kakavova zrna (1929), sta bila posneta v Paramountovih studiih v Astoriji v Queensu. Po njih se je Francisova odločila preseliti se v Hollywood.
Prav v tem času je bila končana selitev vseh velikih studiov, ki so nastali v New Yorku v smeri Hollywooda in Kalifornije. S prihodom zvočnega filma se je za njimi podala lepa četica igralk in igralcev z Broadwaya: Ann Harding, Aline MacMahon, Helen Twelvetrees, Spencer Tracy, Paul Muni, Barbara Stanwyck, Humphrey Bogart, James Cagney, Joan Blondell in Leslie Howard. Francisova je ob prihodu prav tako dobila novo pogodbo in takoj pritegnila pozornost. Pogosto je igrala skupaj z Williamom Powellom, začenši z Ulica priložnosti (1930). V isti film ju je postavil producent David Selznick (V vrtincu), potem ko je videl Kay Francis v Za maskaro (1930). Kemija je delovala in s Powellom sta nastopila v šestih do osmih filmih letno, skupaj sta med 1930 in 1932 posnela kar 21 skupnih filmov.
Ime mi je Fwancis!
Kay Francis je pri Paramountu vzcvetela, čeprav je imela govorno napako in je črko r izgovarjala kot w. Soigralci so jo klicali Wavishing (osupljiva) Kay Fwancis. 1931 je nastopila tudi v amoralni komediji Georgea Cukorja, Girls About Town in romantični drami Marion Gering, 24 ur. 16. decembra 1931 je Francisova z drugimi zvezdniki iz Paramounta odprla novo veliko dvorano Paramount Theatre v Oaklandu, ker so premierno zavrteli Lažna Madonna.
Leta 1932 je njena kariera prestavila v še višjo prestavo, ko jo je za 4000 dolarjev tedensko Paramountu ukradel Warner Bros, zaradi česar so si bratje Warner tudi nakopali tožbo. Warner Bros jo je odpeljal skupaj s Powellom, v prvih treh filmih pa je bila negativka, kar pa ni prineslo pravega odziva pri publiki, zato so sledile bolj romantične in srčne vloge. 1932 jo je WBcelo posodil Paramountu za Lubitschev film Težave v raju.
Kraljica filma
Od 1932 do 1936 je bila Kay Francis nesporna kraljica Warner Brosove imovine, naslednji filmi pa so bili skrbno pripravljeni zanjo in tudi primerno napovedovani in oglaševani. Do 1935 je bila Francisova ena najbolje plačanih igralk (in igralcev) v Hollywoodu z letno plačo 115 tisoč dolarjev (za primerjavo, Bette Davis, ki bo nekoč nasledila njeno pisarno, jih je dobila le 18 tisoč. Od 1930 do 1937 je Kay Francis krasila naslovnice 38 filmskih revij, prekosila jo je le otroška senzacija, Shirley Temple, s 138 naslovnicami.
Kmalu po preselitvi v Hollywood je začela afero z igralcem in producentom Kennethom MacKenno, s katerim se je poročila januarja 1931. Ko je šla njegova kariera po zlu, je vedno več ostajal v New Yorku. Razšla sta se 1933 in ločila leto dni pozneje. Francisova je pogosto igrala trpeče junakinje. Našel sem Stello Parish (1935), Skrivnosti igralke (1938) in Komet nad Broadwayem (1938) so bili kostumografsko bogati filmi, ki so se vtisnili bolj zaradi samih oblek kot vloge, ko jo je igrala. Kritiki so na primer zelo hvalili njen film Daj mi svoje srce (1936) z Georgeom Brentom, kjer je odlično razkrila bolečino glavne junakinje Belinde.
Tutka Hollywooda
Oktobra 1937 je spoznala letalskega poslovneža Ravena von Barnekowa in ko so mediji že začeli pisati o poročnih zvonovih in njeni igralski upokojitvi, sta se do decembra 1938, ko se je Barnekow vrnil v Nemčijo, dokončno razšla. Warnerjevi producenti so vse preveč pozornosti dajali njeni podobi kot kakovosti scenarijev, s čimer so nagovarjali žensko občinstvo v dobi velike depresije, ki so v njej videli idealistični podobo urejene in uspešne ženske. Na koncu je zaradi tega tudi Francisovi prekipelo in se je začela odkrito bosti z vodstvom in celo zagrozila s tožbo zaradi odnosa in slabih scenarijev. WB je odgovoril s tem, da jo je uvrstil med B-filme, kot je bil na primer Ženske v vetru (1939) in konec istega leta celo prekinil pogodbo z njim.
Potem, ko je prekinila za Warner Bros, ni uspela najti novega studia. Carole Lombard, ki je igrala stransko vlogo v njenem filmu Ladie's Man, ji je ponudila vlogo v njenem filmu Le v Imenu, kjer je ob njej in Caryju Grantu igrala stransko vlogo. Po tem je dobila še nekaj stranskih vlog v drugih filmih, med drugim v filmu Ženski dotik (1941) z Rosalind Russell. V tem desetletju je imela le še eno glavno vlogo, v gangsterskem filmu Kralj podzemlja (1939) s Humphreyem Bogartom, kjer je igrala zdravnico, ki zdravi ranjenega gangsterja in zato odgovarja. WB je film sprva naslovil Zdravnica, potem pa na novo posnel nekaj prizorov z Bogartom, ki so povzdignili njegovo vlogo. Ko je film prišel na platna, je dobil končno ime Kralj podzemlja, Francisova pa je bila napisana na drugem mestu.
Vojna leta
Ko se je začela druga svetovna vojna, je Kay Francis, tako kot številne druge stanovske kolegice, prevzela svojo vlogo in postala šefica bolničarske enote. V tem času je prav tako veliko nastopala za vojake, kar je v knjigi Štiri mladenke v džipu popisala njena kolegica Carole Landis. Igralkama sta se v filmu, ki je bil posnet 1944, pridružili še Martha Raye in Mitzi Mayfair, film pa je postal zelo popularen. Po vojni je 20th Century Fox film distribuiral preko Monogram Pictures, ki je Kay Francis, ki je bila že skoraj desetletje brez dela, dal pogodbo za tri filme, tako za igro kot produkcijo. Nastali so Ločitev (1945), Išče se žena (1946) in Dodeljene žene (1945) in dosegli povprečen odziv.
Do konca štiridesetih je Francisova večino časa preživela na odrskih deskah in turnejah po ZDA. Nastopila je v starih in tudi novih produkcijah kot na primer Vetrovni vrh, kjer je igrala tudi njena kolegica iz WB, Ruth Chatterton. Na turneji je v Columbusu v Ohiu 1948 doživela nesrečo. Potem, ko je omedlela zaradi preveč tablet, se je po nogah grdo opekla z radiatorjem. To je le pospešilo njeno slovo od igralstva. Kmalu zatem se je upokojila in tudi izginila iz javnega življenja.
Ljubica Hollywooda
Francisova je bila kot smo omenili, poročena trikrat, pomotoma pa so ji mediji pripisali še zakon s scenaristom Johnom Meehanom. Imela je afero tudi z Mauriceom Chevalierjem. Vse življenje je pisala dnevnike, ki so, skupaj z njenimi filmi, shranjeni kotzbirka na Univerzi Wesleyan v Connecticutu. Iz njih se da razbrati, da je Francis Kay živela razburkano in neurejeno življenje. Pogosto se je družila s homoseksualci, enega od njih, igralca Andersona Lawlerja, je WB 1934 plačal z 10 tisoč dolarji, da je poskrbel, da na njeni turneji po Evropi ni zašla v težave.
Leta 1966 so Francisovi odkrili raka na dojki. Kljub operaciji je bil rak že zelo razširjen in je umrla dve leti pozneje, stara 63 let. Želela si je, da bi bila pozabljena, zato ni imela niti pogreba, niti označenega groba. V oporoki si je zaželela, da pogrebnik raztrese njen pepel, kjer se mu pač zdi primerno. Ker ni imela otrok, niti bratov in sester, je več kot 1 milijon dolarjev zapustila organizaciji The Seeing Eye iz New Jerseya, ki uri pse vodnike za slepe.
