Sir Peter Alexander Ustinov je bil znan po svojih hudomušnih izjavah in domislicah, bil je stalni gost pogovornih oddaj in predavatelj. V svojem 82 let dolgem življenju je prejel celo vrsto nagrad, med drugim tudi dva Oskarja, nagrado BAFTA, tri Emmyje in Grammyja.
Oskarja za stransko moško vlogo je prejel za film Spartak (1960) in Topkapi (1964), poznamo pa ga še iz drugih uspešnic kot so Quo Vadis (1951), Neskončno obzorje (1960), Billy Budd (1962) in Vroči milijoni (1968). Ustinov je bil tudi Hercule Poirot v Smrt na Nilu (1978), svoj glas pa je posojal tudi risanim filmom. Kot intelektualec in diplomat je imel več akademskih nazivov. Deloval je kot ambasador dobre volje za UNICEF in predsednik Svetovnega federalističnega gibanja WFM. 2003 je univerza v Durhamu eno od svojih fakultet poimenovala po njem in zdaj nosi naziv Ustinov College.
Skoraj nepregledno družinsko drevo
S polnim imenom Peter Alexander Freiherr von Ustinov se je rodil v Londonu 16. aprila 1921. Njegov oče, Jona Freiherr von Ustinov, je bil ruskega, nemškega, poljskega, etiopskega in judovskega porekla. Bil je nemški novinar, ki je v času nacističnega režima delal za obveščevalno agencijo MI5. Njegov oče, Petrov dedek, je bil baron Plato von Ustinov, ruski plemič, babica pa Magdalena Hall, mešanega nemško-etiopskega potomstva. Če še sledite, babičina mama, Petrova pradedek Moritz Hall, je kot judovski begunec iz poljskega Krakova prestopil v krščansko vero in deloval kot misijonar v Etiopiji, kjer se je poročil v etiopsko-nemško družino. Njegova tast in tašča, torej Petrova pra-pra stara starša, sta bila nemški slikar Eduard Zander in etiopska princesa Isette Werk.
Obsežno rodbino legendarnega igralca obdelajmo še po mamini strani. Mama Nadežda Leontievna Benois, je bila slikarka in baletka, francoskega, italijanskega in ruskega porekla. Njen oče, Leon Benois, je bil ruski arhitekt in lastnik da Vincijeve slike Benois Madonna, predniki pa so v času francoske revolucije prebegnili iz Francije v Rusijo, kjer je Jules-Cesar Benois služboval kot glavni kuhar carja Pavla I.
Moje ime je Ustinov
Oče Jona je v tridesetih letih delal kot predstavnik za stike z javnostmi na nemški ambasadi v Londonu in kot poročevalec za nemško tiskovno agencijo. 1935, dve leti po prihodu Adolfa Hitlerja na oblast, je Jona začel sodelovati z MI5 in pridobil angleško državljanstvo, s čemer se je pozneje, ko se je začela vojna, izognil internaciji. Zahtevano uradno vlogo za državljanstvo so objavili v nekem dnevniku v Walesu, da ne bi pritegnila pozornosti Nemcev. Bil je kontakt Wolfganga Gansa zu Putlitza, vohuna na nemški ambasadi, ki mu je dostavljal informacije o Hitlerjevih načrtih še pred vojno. Večino skrivnosti je Jona odnesel s sabo v grob, vendar je bil pomembna obveščevalna figura tistega časa.
Ustinov je obiskoval Westminstersko šolo v Londonu in imel težavno otroštvo, saj sta se starša ves čas prepirala. V šoli je začel uporabljati angleško ime Peter Austin, na predlog sošolca pa je potem izpustil le plemiški von in obdržal Ustinov. V najstniških letih je študiral za igralca v London Theatre Studiu, kjer je 18. julija 1938 tudi prvič stal na odru. V Barn Theatreu v Shereu je nastopil v vlogi Wafflesa v Hudiču iz gozda, Antona Čekova, igro pa so pozneje istega leta uprizorili tudi v Londonu, kjer je Ustinov hitro postal znan in opažen. »Nisem bil obseden z dramo, imel sem jo za pobeg iz utesnjenega okolja šole.«
Najprej na odru
Leta 1939 je v Aylesburyju zaigral v predstavi Beli tovor, kjer je vsak večer menjal naglas. V času druge svetovne vojne je bil običajen vojak, delal pa je tudi kot pomočnik Davida Nivena in zanj pisal scenarij za film Pot pred nami (1944). Ravno zaradi razlike v činih, Niven je bil podporočnik, in druženje ni bilo mogoče, so Ustinova premestili k takrat že znanemu igralcu kot pomočnika. Ustinov je nastopil tudi v propagandnih filmih, prvič v Eno od naših letal je pogrešano (1942), kjer je povedal besedilo v angleščini, latinščini in nizozemščini.
Po vojni se je posvetil pisanju. Njegov prvi uspeh je bila igra Ljubezen štirih polkovnikov (1951), ki se dogaja v povojnem Berlinu. 1955 je nastopil v filmu Mi nismo angeli (1955) skupaj s Humphreyem Bogartom in Aldom Rayem. Še vedno je pisal igre, najbolj znana med njimi je Romanoff in Julija (1956). V teh letih je dobil kar nekaj vidnih filmskih vlog, med drugim je bil rimski cesar Neron v Quo Vadis (1951), pa Lentulus Batiatus v Spartaku (1060), kapitan Črnobradi v Disneyevem filmu Črnobradčev duh (1968) in starec v totalitaristični prihodnosti Loganov beg (1976). Za Disneyev risani film Robin Hood (1973), kjer so nastopale živali, je posodil glas levoma princu Johnu in kralju Richardu. Že pred tem je podpisan pod nekaj scenarijev za filme, občasno pa je tudi režiral, med temi filmi najdemo že omenjeni Pot pred nami (1944), Šola skrivnosti (1946), Vroči milijoni (1968) in Moj sokol Memed (1984).
Agathin lik
V kar šestih filmih je uprizoril glavnega junaka kriminalk Agathe Christie, Hercula Poirota – prvič v Smrt na Nilu (1978) in potem Zlo pod soncem (1982), Trinajst na večerji (1985), Neumnost mrtvega človeka (1986), Umor v treh dejanjih (1986) ter Zmenek s smrtjo (1988).
Peter Ustinov je dobil prvega Oskarja za stransko vlogo v Spartaku (1960) in 1965 še enega za stransko vlogo v vohunskem filmu z Maximilianom Schellom, Topkapi (1964). Že pred tem je za Nerona v Quo Vadis dobil Zlati globus. Kipce je imel postavljene na svoji mizi, kot da igrajo tenis, ki je bil njegov priljubljeni šport, prav tako pa je oboževal jadranje.
V šestdesetih je na prigovarjanje Sira Georga Soltija, angleškega dirigenta madžarskega rodu, sprejel režijo večih oper, med njimi Mozartovo Čarobno piščal, Ravelovo Špansko uro in Puccinijevo Gianni Schicchi. Svojo vsestranskost in talent je pokazal tudi v gledališču, ko je ustvaril kulise in kostume za opero Don Giovanni. 1962 je priredil Chapmanovo uspešno broadwaysko igro Bully Budd v istoimenski film. Za film je napisal scenarij, ga produciral, režiral in nastopil kot kapitan Vere. 1968 so ga izvolili za rektorja Univerze v Dundeeju, kjer je funkcijo opravljal šest let.
Česa vsega ta človek ni počel in znal
V svoji avtobiografiji Dragi jaz (1977) je na izviren način popisal svojo življenjsko pot, predvsem pa otroštvo, tako da intervjuja samega sebe. V knjigi skače tudi v filozofijo, gledališče, slavo in zavedanje. Od 1969 ni več veliko igral in pisal, saj se je večinoma posvečal delu pri UNICEF-u. Kot ambasador dobre volje je obiskal številne pomoči potrebne otroke in dobro izkoristil svoj talent spravljati ljudi v smeh. »Sir Peter zna nasmejati vsakogar,« je zanj povedal izvršni direktor organizacije, Carol Bellamy. 31. oktobra 1984 bi moral za irsko televizijo narediti intervju z indijsko premierko Indiro Gandhi – ta je bila na poti na intervju žrtev atentata.
V njegovem pogledu na svet je veliko vlogo igrala ideja Svetovnega federalističnega gibanja, ki mu je od 1991 do svoje smrti tudi predsedoval – gibanje se je zavzemalo za svet pod eno vlado. »Svetovna vlada ni le mogoča, pač pa neizogibna. Ko se bo zgodila, bo iz patriotizma izvlekla bistvo – ljubiti svojo narodno dediščino tako močno, da si jo želimo ohraniti za skupno dobro.«
Plošče z igrami in pesmimi
Že od mladih let je bil velik ljubitelj avtomobilov in je imel celo halo avtomobilov, od Fiatovega Topolina, redkega Hispano-Suize in več Lancij, pa tudi kak eksotični angleški primerek se je našel med njimi kot na primer Jowett Jupiter. Veliko je snemal tudi plošče z zgodbami in pesmimi, med njimi Phoney Folklore, kjer je njegova posrečena pesem o ruskem kmetu, ki ga je izdal traktor in Velika nagrada Gibraltarja, kjer je sam ustvarjal zvoke avtomobilov in zvočne efekte.
Peter Ustinov je tekoče govoril angleško, francosko, špansko, italijansko, nemško in rusko, nekaj malega pa tudi turško in grško. V vseh teh jezikih je znal izbirati tudi lokalna narečja. Tako je med drugim tudi sinhroniziral svoje filme za nemško in francosko govorno področje.
V šestdesetih letih je stalno prebivališče preselil v Švico, 1990 je dobil britanski plemiški naziv, od 1992 naprej pa je bil tudi predstojnik Univerze v Durhamu, potem ko je bil od 1968 do 1974 tudi rektor.
Prevelik za ta svet
Eden od njegovih zanimivih stavov je bilo tudi zagovarjanje kitajske vlade. »Ljudje so jezni, ker Kitajci ne spoštujejo človekovih pravic. A pri tako številčni populaciji je zelo težko imeti enak odnos do človekovih pravic.«
Stvari, ki jih je ta neverjetno vsestranski človek počel, ne moremo vseh zajeti v enem članku – 1987 je na primer komentiral uradni povzetek Formule 1 za sezono 1987 in vodil dokumentarno serijo Krila Rdeče zvezde. 1988 je vodil živo televizijsko oddajo Skrivnostna identiteta Jacka Razparača. Svoje ime je posodil tudi Mednarodni akademiji televizijskih umetnosti in znanosti, kjer vsako leto podeljujejo nagrado Sira Petra Ustinova za televizijski scenarij, podeljeno mladim scenaristom.
Tri Ustinovke
Peter Ustinov je bil poročen trikrat – prvič z Isolde Denham, hčerko angleškega pisatelja in igralca Reginalda Denhama in Moyne MacGill, irske igralke. Isolde (1921 – 1987) je bila polsestra igralke Angele Lansbury, ki je zaigrala skupaj z Ustinovom v Smrt na Nilu. V zakonu se je 1945 rodila hčerka, Tamara Ustinov, prav tako igralka. Z Isolde je bil poročen med 194 ion 1950. V drugo je bil poročen s Suzanne Clotuier, zakon je trajal od 1954 do 1971, imela pa sta tri otroke, dve hčerki – Pavlo in Andreo in sina Igorja. Slednji, rojen 1956, je švicarsko-francoski biolog in pevec. V tretje se je 1972 poročil z Helene du Lau d'Allemans, zakon je trajal do njegove smrti 2004. Ustinov je v zadnjih letih trpel za hudim diabetesom in srčnim popuščanjem. Umrl je 28. marca 2004 zaradi odpovedi srca na kliniki v Genolierju blizi njegovega doma v Bursinsu v Švici. Star je bil 82 let.