Zgodba, ki se vleče po praktično celem svetu – pri puncah priljubljeni športniki, ki jim vrhovni pogledajo skozi prste, na drugi strani pa čudaki, ki zmagujejo s svojo pametjo, zato jih prvi ves čas terorizirajo. Vse to in še več, zapakirano z dobro mero pretiravanja, pa dobimo še eno zanimivo komično franšizo osemdesetih, Maščevanje piflarjev.
Sovražimo piflarje
Vse se začenja s kar uspešnim filmom iz 1984, ki so mu sledila še tri nadaljevanja (1987, 1992 in 1994), od teh eno ali dve kot je pri franšizah praksa, povsem nepotrebni. Vodilna nit prvega filma pa gre (pričakovano) takole nekako: dva najboljša prijatelja in piflarja, Lewis Skolnick (Robert Carradine) in Gilbert Lowe (Anthony Edwards), se vpišeta na fakulteto Adams, da bi študirala računalništvo.
Bratovščina Alfa Beta, ki vključuje večino igralcev ameriškega nogometa na Adamsu, po nesreči požge svojo hišo in potem na pobudo trenerja Harrisa (John Goodman) zavzame dom, kjer stanujejo piflarji in jih deložira. Ti si obnovijo novo hišo, a jih Alfa Bete z glavnim športnikom Stanom Gableom še naprej nadlegujejo, zato se piflarji pritožijo na študentski odbor, ki pa ga vodi – Stan Gable. V iskanju bratovščine, ki bi se ji lahko pridružili, piflarji dobijo podporo nacionalne temnopolte bratovščine Lambda Lambda Lambda in njenega predsednika, U. N. Jeffersona. Po srečanju s piflarji, Jefferson ni prepričan, da bi piflarje sprejeli v svoj red, a jih eden od njih, Pointdexter, opomni, da v pravilih piše, da imajo pravico do poskusne dobe. Piflarji organizirajo veliko zabavo z bratovščino Omega Mu, sestavljeno iz prekomerno obteženih piflark, ki pa se izkaže za polom, vse dokler eden od njih, Booger (Curtis Armstrong) postreže vsem z odlično marihuano. Zabavo skušajo pokvariti Alfa Bete skupaj z Pi Delta Pi, tako da v hišo spustijo svinje, a jim piflarji vrnejo. Jefferson, navdušen nad iznajdljivostjo, hišo piflarjev sprejme v Lambda Lambda Lambda.
Pamet je boljša kot ... mišice
Nadlegovanje Stana Gablea (Ted McGinley) in njegovih Alfa Beta ne pojenja, Stan pa na študentskem odboru uspe preprečiti vsak poskus sankcij proti njim. Piflarji spoznajo, da je edini način, da se kaj spremeni, ta, da na čelo odbora posadijo svojega predsednika, ki pride iz vrst zmagovalne bratovščine na Grških igrah med semestroma. Z znanstvenim pristopom uspejo premagovati Alfa Bete na športnem delu tekmovanja, zbiranje dobrodelnih prispevkov pa začinijo z lizanjem smetane s krožnika, v katerem je fotografija gole Stanove punce Betty. Za povrh vsega Lewis, ki se zaljubi v Betty (Julie Montgomery), v kostumu darth vaderja uspe zapeljati to punco, ki se, kot se takim scenarijem pritiče, spreobrne in preide v piflarski tabor. Zadnje glasbeno tekmovanje prav tako dobijo piflarji z tehno računalniško glasbeno produkcijo, zmagajo tekmovanje, Gilbert pa je nominiran za novega predsednika odbora.
To seveda dvigne pokrov trenerja Harrisa, ki naroči svojim nogometašem, da razdejejo tudi novo bivališče piflarjev. Za kazen potem odstopijo svojo hišo, sami pa živijo v telovadnici, dokler ne popravijo nastale škode.
Škoditi ne more
Film je navdahnil članek v neki los angeleški reviji z naslovom Maščevanje piflarjev (Revenge of the Nerds), ki opisuje, kako so si računalniški programerji pridobili spoštovanje v Silicijevi dolini. Scenarij je napisal Steve Zacharias, prvi film pa je režiral Jeff Kanew. Snemanje je potekalo na Univerzi Arizona v Tucsonu, pomočnik dekana univerze, Bill Varney, pa je na stežaj odprl vrata kampusa, sploh, ko je 20th Century Fox univerzi namenil zajetno donacijo.
A le dva tedna pozneje so dovoljenje preklicali, ker naj film ne bi pokazal študentskega življenja v pravi luči. Po napornih pogajanjih so filmarji le lahko ostali, pod pogojem, da ne zmotijo študentskega življenja. Snemanje se je začelo januarja 1984, različne hiše v filmu pa so posneli na različnih šolah in fakultetah v Arizoni. Produkcija filma je stala med 6 in 8 milijoni dolarjev, zelo malo za tak film v tistih časih. Med ostalimi liki najdemo še Očeta Skolnicka (James Cromwell), pa Tošira Takašija (Briana Tochi) in Freda Palowaskega z vzdevkom Ogre (Donald Gibb).
Kritiki so film sprejeli z mešanimi občutki in mu očitali predvsem stereotipnost in odsotnost pristne komedije ter predvidljivost, so pa pozdravili naklonjenost skupini, ki je v šolskem sistemu vedno predmet posmehovanja in maltretiranja. V kina je film prišel 20. julija 1984 in samo v ZDA nabral 40 milijonov dolarjev, na IMDB pa ima prvi del zelo lepo oceno 6,6.
Piflariji na Floridi
Točno tri leta pozneje je v kinematografe prišel drugi del. Maščevanje piflarjev – Piflarji v raju spremlja praktično isto zasedbo iz prvega dela, ki se poda na konvencijo bratovščin v Fort Lauderdale na Floridi. Lewisov najboljši prijatelj Gilbert se srečanja ne udeleži, ker si je pri igranju šaha zlomil nogo. Prav tako v nadaljevanju ni niti Betty, a Lewis v kovček spakira njeno sliko, kar pomeni, da sta še skupaj. Ko piflarji prispejo v Royal Flamingo hotel, srečajo lepo receptorko Sunny (ena prvih vlog Courtney Thorne-Smith), ki ji njen šef Buzz naroči, da se znebi piflarjev, ki ne sodijo v njegov hotel, tako da rezervacijo za tri Lambde spremeni v rezervacijo za Alfa Bete. Pointexter, lik z debelimi očali, najde nadomestni Hotel Coral Essex v čudni soseski, medtem pa se lokalni vodja Alfa Bet, Roger Latimer, skupaj z Ogrom in ostalimi, odloči, da piflarjev ne bo na konvenciji. Namesto na pikniku se tako znajdejo v močvirju.
Roger želi sprejeti poseben Predlog 15, po katerem morajo imeti vsi člani konvencije tudi fizične predispozicije, piflarji pa v svojem hotelu (osvetljene so samo črke, ki dajo napis 'hot oral sex') priredijo nepozabno zabavo, na kateri se maščujejo Alfa Betam, prav tako predlog 15 ni sprejet. Roger predlaga premirje med obema stranema, hkrati pa sprejme pravilo, da so bratovščine, ki zagrešijo zločin, izključene. Po spletki so piflarji obtoženi kraje avta in končajo v priporu, pozneje pa še na samotnem otoku, skupaj z Ogrom, ki se ga njegova bratovščina znebi. Tam se Lewisu v sanjah prikaže Gilbert, ki ga prepriča, da se ne predajo in Lewis na otoku najde skrito kubansko orožje in opremo, vključno z amfibijskim vozilom, s katerim pridrvijo na konvencijo in popravijo krivice ter razkrinkajo nizkotni načrt. Pozneje na fakulteti Lambde sprejmejo Ogra medse.
Solidno sprejet in finančno pokrit
V filmu manjkajo Gilbert, saj se Anthony Edwards ni želel več iti tovrstnih komedij, a je zaradi pogodbenih obveznosti v enem dnevu posnel prizor iz Lewisovih sanj. Prav tako v filmu ni Betty, Julie Montgomery, ki bi jo čakal le en prizor, pa še ta, ko odkrije, da jo Lewis vara z receptorko Sunny. Razočarana nad vlogo je sodelovanje zavrnila, enako ni niti Stana Gablea.
Drugi film je skušal ponoviti zgodbo prvega, le na drugi lokaciji. Kritiki so bili neusmiljeni in so film raztrgali, češ da ni ne izviren, še manj pa smešen. Piflarji 2 so tako le film, kjer skupina likov skače naokoli brez pravih dialogov. Film je stal 10 milijonov dolarjev in vseeno prinesel plus, saj je predhodnik ustvaril solidno bazo ljubiteljev, ki so pogledali nadaljevanje. Drugi del ima na IMDB oceno 5,1.
Nepotrebno
Leta 1992 je prišel še tretji film, posnet zgolj za televizijo. Piflarji, naslednja generacija, uvede nov lik – Harold Skolnick je novi študent na Adamsu in Lewisov nečak. Lewis je zdaj poročen z Betty in živi razkošno življenje kot vodja informatike na Adamsu, ki ne želi imeti nič več s piflarsko preteklostjo, medtem ko je Betty profesorica umetnosti. Kampus fakultete Adams so zdaj prevzeli piflarji, česar pa novi rod športnikov in novi član upravnega odbora, Orrin Price (Morton Downey Jr.), ne marajo in nameravajo stvari spet prevzeti v svoje roke. Upravni odbor pripelje tudi novega dekana za študentske zadeve, ki nihče drug kot Stan Gable, nekdanji predsednik Alfa Bet, ki je medtem postal policist in si želi ponovno pridobiti tudi Lewisovo ženo Betty. Med Lambdami zdaj srečamo nove like, močno debelega Škota in korejskega posnemovalca Elvisa. Vojna med enim in drugim taborom se konča z lažno obtožbo Lewisa, da je okradel sklade fakultete in v kleti gojil marihuano.
Njegov odvetnik je še en nekdanji piflar, Booger (Curtis Armstrong), sodnik pa ne sprejme argumentov in Lewis je spoznan za krivega. Potem pa krivico popravi prav Stan, ki prizna, da je vse skupaj Priceovo maslo in da je tudi sam po duši piflar, a ga je družina silila v šport. Na koncu vse dobro, Alfa Beta pa izgubijo svoj status na Adamsu. V tretjem filmu ni Anthonyja Edwardsa, vseeno pa se pojavi njegov lik, igra ga Mike Greenwood, ni pa več Pointdexterja, saj se Timothy Busfield ni več videl v franšizi. Mnenja o tretjem delu so bila deljena. Čeprav koncept ni bil več nov, je še vedno premogel nekaj smešnih prizorov in srčen razplet. Tretji film ima tudi nizko oceno na IMDB, 3,9.
V četrto gre rado
Ko so mnogi že skoraj pozabili na original iz 1984, je deset let pozneje nastopil čas še za četrti del. Maščevanje piflarjev: zaljubljeni piflarji je uradni naslov četrtega dela, ki je dobil še za desetinko nižjo oceno kot predhodnik, 3,8. Osrednja zgodba se tokrat vrti okrog Boogerja, ki se bo poročil s svojo punco iz Omega Mu, Jeannine (Corinne Bohrer), a njen bogati in snobovski oče Aaron želi preprečiti poroko s piflarskim Boogerjem. Za pomoč angažira moža starejše hčerke, Chipa, da bi diskreditiral bodočega zeta. Na pomoč priskočijo piflarji in razkrijejo zaroto, Betty in Lewis pa pričakujeta prvega otroka. Chip iz sirotišnice pripelje punčko, ki jo predstavi kot Boogerjevo nezakonsko hčerko Heidi. Chipov načrt pade v vodo, Booger in Jeannine se poročita, na poroki se rodi še Lewisov sin, prisostvuje pa celo stari Skolnick (James Cromwell), ki je postal dedek. Tudi Stan Gable v četrto ni več negativec, pač pa Lewisov prijatelj. To je tudi edini film, kjer se lik Gilberta ne pojavi, vseeno pa ga omeni Booger, ko vpraša Lewisa: »Kaj se je zgodilo z Gilbertom«. Vrne se tudi Don Gibb v vlogi Ogra, ki ga v tretjem delu ni bilo.
Med znanimi imeni najdemo še Roberta Picarda kot zasebnega detektiva Chada, ki po Chipovem nareku »odkrije« Heidi. Zadnji del franšize je režiral kar scenarist Steve Zacharias sam in kljub dobri režiji in igralski zasedbi, film nima več veliko skupnega z naslovom, ki ga nosi, saj je scenarij narejen za tipičen »nujno zlo« televizijski film.
Različni poskusi različnih piflarjev
1991 je bil posnet tudi pilot za televizijsko serijo, ki pa ni bil ne predvajan, kaj šele začetek serije. Objavljen je kot bonus na DVD-ju prvega dela. Leta 2006 sta Carradine in Armstrong prišla na idejo o resničnostnem šovu, v katerem bi piflarji tekmovali med sabo. Idejo so producenti zavrnili, ker je bila takrat v ospredju podobna oddaja Beatuy and the Geek. 2012 je TBS dal zeleno luč za idejo in od 2013 do 2015 sta originalna piflarja vodila tri sezone oddaje Kralj piflarjev.
Oktobra 2006 so začeli snemati remake originala, a se je zapletlo že na začetku, ko niso uspeli najti primerne lokacije. Kot posvetilo zdaj 40 let staremu filmu, je decembra 2020 Seth MacFarlane napovedal ponovni zagon franšize v okviru njegove produkcijske hiše Fuzzy Door. Do realizacije (do zdaj) še ni prišlo.
