Bil je sodobni predstavnik groteske, burleske in dvoumnosti, panog, ki so se rodile na samem začetku filmske (seveda tudi igralske) zgodovine. Vse skupaj je v svoji malo več kot tridesetletni karieri uspel združiti s prepletanjem žive igre in filmskih posnetkov. Ustvarjal je eno najbolj gledanih televizijski oddaj v zgodovini angleške televizije, samo 1971 ga je gledalo v povprečju 21 milijonov ljudi.
Alfred Hawthorne Hill se je rodil 21. januarja 1924 (po nekaterih podatkih 1925) v Southamptonu. Da mu je nekaj posebnega dano v zibelko že ob rojstvu, sta dokazala tudi njegova oče (šef trgovine z medicinskimi pripomočki) in dedek. Oba sta bila tudi cirkuška klovna. In tako je bil tudi najmlajši Hill, ki ga bolj poznate pod imenom Benny.
Klovn po duši in genih
Po nedokončani srednji šoli je delal v trgovini z oblačili in kot mlekar, upravljal je dvižne mostove, bil je šofer in bobnar, po vsem tem ga je doletela še naloga asistenta vodje odra, z gledališko skupino je šel tudi na turnejo. 1942 je bil vpoklican v britansko vojsko in se izuril za mehanika. Z inženirci je septembra prišel v Normandijo, kjer je delal kot mehanik in voznik tovornjaka. Zelo so ga navdihovali komedijanti britanskih viktorijanskih predstav, ki so mu začrtali njegovo igralsko pot. Po njegovem najljubšem, Jacku Bennyju, si je nadel tudi vzdevek, s katerim je bil prepoznaven.
Po koncu druge svetovne vojne je najprej nastopal na radiu in debitiral 5. oktobra 1947 v Variety Bandboxu. Na televiziji se je potem prvič pojavil leta 1950, pozneje pa v antologiji Benny Hill, ki je tekla na televiziji v letih 1962 in 1963. V vsaki epizodi je igral drugi lik. 1964 je bil tudi del vrhunske zasedbe televizijske produkcije Shakespearovega dela Sen kresne noči. Med 1964 in 1966 je imel na BBC-ju svojo radijsko oddajo, kjer je v vsaki epizodi obdelal eno temo – marca 1964 na primer se je v Iz Moskve z ljubeznijo prelevil v agenta 007, Jamesa Bonda, na svoj način pa je obdelal tudi Beatle. Svoj obraz in talent je posodil tudi drugim televizijskim serijam.
Pet filmov
Čeprav je bil doma na televiziji in radiu, je podpisan tudi pod nekaj filmi, točna številka je pet. Prvi je Kdo je kriv (1956), potem Osvetlite nebo (1960, pa kultna letalska komedija Ti čudoviti možje v letečih škatlah (1965), Chitty Chitty Bang Bang (1968) z Dickom van Dykeom in nazadnje v Italijanskem poslu (1969). Ob tem je posnel še dva kratka filma, Čakalci (1969) in Eddie v avgustu (1970), slednji je bil televizijski film. K temu lahko še dodamo filmski kolaž njegovih skečev iz obdobja 1969 – 1973, Najboljše od Bennyja Hilla (1974), ki so ga predvajali v kinematografih. Drugače pa klasični film Hilla ni pretirano zanimal, videl se je v radijskih nastopih in predvsem na televiziji, posnel je tudi celo vrsto pesmi. Gather in the Mushrooms je komična pesem, ko jo je 1961 posnel pri založbi Pye Records in je dosegla 12. mesto na angleških lestvicah. Tu so še Pepyjev dnevnik (1961), Transistor Radio (1961), Žetev ljubezni (1963, 20. mesto) in Ernie, najhitrejši mlekar na zahodu, ki je bila celo na prvem mestu med božičnimi pesmimi leta 1971. Leta 1972 je za svoj prispevek dobil še nagrado britanske Akademije piscev glasbe, skladateljev in avtorjev, Ivor Novello.
Oddaja Bennyja Hilla
Na odrskih deskah se ni počutil najbolje, tudi na radiu pravih uspehov ni bilo, a na televiziji je pokazal ves svoj talent. 15. januarja 1955 so na BBC-ju prvič predvajali The Benny Hill Show, ki se je vrtel vse do 1. maja 1989. Vmes se je leta 1969 oddaja z BBC-ja sicer preselila na ITV. Večino prizorov so posneli v studiu, vmes so bili tudi filmski vložki s terena. Verjetno med starejšimi gledalci ni koga, ki ne bi poznal tega formata, sodobne burleske z grotesknimi idejami, namigovanji na spolnost in parodijo. Med najbolj pogostimi gosti v njegovih skečih so bili Patricia Hayes, Jeremy Hawk, Peter Vernon, Ronnie Brody in Dave Freeman, ki je prvo desetletje zanj pisal tudi scenarije. Legendaren je bil tudi irski komedijant, gologlavi Jackie Wright, ki je od Hilla redno dobival »pleske« po glavi.
Lovljenje po ekranu
Hill je večino prve dobe nastopal na BBC-ju z nekaj izleti na ITV in ATV v letih med 1957 in 1960 in potem še 1967. Leta 1969 se je njegova oddaja preselila na Thames Television, kjer je ostala do ukinitve 1989. Čeprav ni imela stalnega urnika, je enourna oddaja pokazala ves genij Bennyja Hilla, ki je imel neverjetne ideje, ko je pisal scenarije, blestel pa je tudi kot nastopač in imitator. Zaščitni znak vseh štosov je bil beg v teku s tesnim zasledovanjem, pa naj se je preganjal z ženskami, policaji ali duhovniki. Vse skupaj je bilo tehnično začinjeno s pospešenim predvajanjem, tekom, ki je bol spominjal na tek na mestu in štosi, ko je nekdo tekel iz kadra na eni strani ekrana in prišel nazaj vanj na drugi.
V ušesih imamo tudi slavno skladbo Bootsa Randolpha, Yakety Sax, ki so jo uporabljali pri vseh preganjanjih in pozneje tudi kot naslovno pesem oddaje. Pesem je tako lahko povezati z Bennyem Hillom, da ima tudi ime The Benny Hill Theme in je bila uporabljena vsa ta leta kot parodija v mnogih oddajah in filmih. 2015 je anketa na Otoku pokazala, da je najbolj priljubljena pesem vseh časov na ITV.
Tapkanje po ta zadnji
Ko v naslovu omenjamo babe, od osemdesetih so se v oddaji začeli pojavljati tudi Hillovi angelčki, skupina mladih atraktivnih deklet, ki so nastopale v ločenih prizorih ali skupaj s Hillom kot njegove nasprotnice. V oddajah so sodelovali tudi otroci ustvarjalcev in igralcev, znani tudi kot Hillovi mali angelčki. Komedijant Ben Elton je stalno grabljenje žensk za dele telesa v Hillovih skečih v članku v reviji Q januarja 1987 označil kot kriminal in razčlovečenje. »Zaradi tega se ženske ne morejo več varno sprehajati v parkih, to je vsaj zame zelo zaskrbljujoče.«
Hillu so v bran stopili nekateri drugi mediji. V GQ so zapisali, da je kriviti Hilla za poraslo število posilstev podobno neumno kot kriviti koncertnega pianista za lov na slonovske okle. Elton je potem sam posnel skeč, v katerem ga kot Bennyja Eltona ob seveda znani glasbi preganjajo pobesnele ženske in zahtevajo, da neha biti šovinist.
Premor ali odpuščen?
Konec maja 1989 je Benny Hill oznanil, da se po 21 letih pri Thames Televison poslavlja in si bo vzel leto dni premora. Njegova oddaja je samo Thames Television prinesla 26 milijonov funtov, velik del tudi zaradi uspeha na ameriških kanalih. V resnici je bil Hill odpuščen, John Howard Davies kot načelnik lahkega zabavnega programa na televiziji pa krivec, ki ni podaljšal pogodbe s Hillom. Davies je za The Guardian povedal: »Oddaji je preprosto že zdavnaj potek rok trajanja. Gledanost je padla, program je stal veliko denarja in tudi Hill je bil že vidno utrujen.«
1991 je Hill začel pripravljati novo televizijsko oddajo, Benny Hill's World Tour, v kateri bi igral svoje skeče na različnih mestih po svetu. Uspel je posneti le eno epizodo, Pozdravi iz New Yorka, v kateri so sodelovali tudi njegovi klasični igralci McGee, Todd in Uptonova, ta pa je pozneje kot Hillov zadnji nastop izšla le na DVD-ju.
Februarja 1992 je Thames Television na zahtevo gledalcev začel spet vrteti ponovitve oddaje. Hill je umrl na isti dan, ko je s televizije CIT dobil novo pogodbo za serijo oddaj. Pred tem je zavrnil boljše ponudbe Carltona in Thames Television.
Skopuh Benny
Benny Hill je bil razvpit zaradi svoje varčnosti. V Londonu je raje najel stanovanje kot da bi ga kupil. 26 let je imel najeto dvosobno stanovanje v Queen's Gateu, pozneje pa hišo v Fairwaterju. Kljub temu, da je bil milijonar, je podedoval navade svojih staršev, od kupovanja poceni hrane v supermarketih, do pešačenja več kilometrov, namesto da bi najel taksi, razen kadar ga je peljal kdo od prijateljev. Redno je krpal in šival svoja oblačila in čeprav je imel izpit, nikoli ni imel avtomobila.
Nikoli v življenju se ni niti poročil, niti za sabo ni pustil otrok. Dvakrat je pokleknil, vendar nobena od ženitvenih ponudb ni bila sprejeta. Kmalu po njegovi smrti je igralka Annette Andre povedala, da je v zgodnjih šestdesetih zavrnila njegovo ženitno ponudbo. Logično so zaradi tega za Hilla ugibali, da je gej, a je govorice vedno zanikal. Bul je tudi frankofil in je rad obiskoval Francijo, vključno z Marseillom, kjer je bil do osemdesetih praktično neznan, brez težav zahajal v lokale, se vozil z javnim prevozom in se družil z domačinkami. Tekoče je govoril francosko, znal pa je tudi nemško, špansko, italijansko in nizozemsko. Edino, za kar je porabljal denar, so bila potovanja, pa še tu je vedno stanoval v najcenejših namestitvah.
Tudi pri zdravju … varčen
V drugi polovici osemdesetih je Hilla začelo izdajati zdravje. Bil je star že čez šestdeset let in 24. februarja 1992 je doživel lažji infarkt. Zdravniki so predlagali obvod, vendar ga je zavrnil. Teden dni pozneje so mu odpovedale ledvice, a je spet zavrnil dializo. Umrl je 20. aprila v stanovanju v Teddingtonu, star 68 let. Našli so ga šele dva dni pozneje, potem ko že nekaj dni ni odgovarjal na telefonske klice. Umrl je v fotelju, ko je gledal televizijo, razlog pa je bil tromboza koronarnih arterij. Pokopali so ga 28. aprila blizu njegovega rojstnega Southamptona.
Njegovo premoženje je bilo ob smrti ocenjeno na današnjih 20 milijonov evrov, večino pa je v 30 let stari oporoki zapustil svojim staršem, oba sta umrla pred njim, tako da so premoženje razdelili med njegove nečake in nečakinje. Oktobra istega leta so po govoricah, da je bil pokopan s svojo zlatnino, tatovi razrili grob in odprli krsto. Potem so ga pokopali še enkrat in grob zalili z betonom.
Legenda vseh legend
Leta 2002 ga je The Independent postavil na tretje mesto največjih britanskih komedijantov, takoj za Chaplinom in Laurelom. 2006 je Channel 4 predvajal dokumentarec z naslovom Ali je Benny Hill še smešen? V njem so različnim mladim, ki Hilla niso poznali, predvajali njegove oddaje in ugotovili, da je večini še vedno smešen.
