Tokratna legenda je David Daniel Kaminsky, rojen 18. januarja 1911 v Brooklynu v New Yorku v družini židovskih emigrantov iz Ukrajine. Bil je najmlajši od treh sinov in prvi, rojen na ameriških tleh, potem ko je družina 1909 zapustila Jekaterinoslav v Ruskem cesarstvu. V otroštvu je obiskoval javno šolo številka 149 v Brooklynu, ki danes nosi ime po njem, kjer je že kmalu začel zabavati sošolce s svojimi pesmimi in šalami. Pozneje se je vpisal na srednjo šolo Thomasa Jeffersona, a je ni dokončal. V najstniških letih mu je umrla mama, kmalu potem pa sta s prijateljem Louisom ušla na Florido, kjer je David, ki je v zrelih letih spremenil ime v Danny Kaye, pel, Louis pa je igral kitaro. Fantiča sta na ulici skušala preživeti z umetnostjo, a ni šlo, zato se je Danny vrnil v New York, kjer pa ga oče ni več silil, da nadaljuje s šolo. Zelo si je želel postati kirurg, a družina preprosto ni imela denarja za izobraževanje.
Po tem je mešal pijačo v baru, preiskoval zavarovalniške goljufije in štempljal papirje v uradu. Iz večine služb so ga vrgli, zavarovalniško je izgubil, ko je napravil napako, ki je zavarovalnico stala 600 tisoč dolarjev v današnjem denarju. Kot računovodjo in varnostnika, ga je na primer zobozdravnik odpustil, ker je vrtal luknje v steno z zobozdravniškim svedrom. Je pa zanimivo nekaj let pozneje spoznal hčerko tega istega zobozdravnika, Sylvio Fine, s katero se je poročil 1940 in ostal z njo do smrti, spoznala pa sta se na neki avdiciji.
Svetovna turneja s piščancem
Prvi preboj za Kayea se je zgodil 1933, ko se je pridružil plesni skupini, ki je nastopala v Utici v New Yorku, tam je tudi prvič uporabil odrsko ime Danny Kaye. Skupina je gostovala po ZDA in Aziji s predstavo La Vie Parre. Med gostovanjem v Osaki na Japonskem je mesto prizadel tajfun in ga razdejal. V času večerne predstave ni bilo elektrike in občinstvo je postajalo nestrpno, kdaj se bo vendarle začela. Kaye je odšel na oder z baterijsko svetilko in z osvetljenim obrazom odpel vse pesmi, ki se jih je približno spomnil. Sposobnost zabavati občinstvo, ki ni razumelo angleško, gre pripisovati njegovemu talentu za pantomimo in obrazno mimiko, s katero je pozneje tudi postal slaven. Tako je na Kitajskem želel naročiti piščanca, tako da je plahutal z rokami in spuščal glasove. Natakar mu je prinesel dve jajci. Takrat se je začel zanimati tudi za kulinariko.
Po vrnitvi v ZDA ni uspel najti primerne službe, zato je med drugim delal tudi v burleski s plesalko Sally Rand in pobiral njena peresa.
Odrski in filmski preboj
Čisto po naključju je 1937 Kaye debitiral na filmu s pogodbo z Educational Pictures v domačem New Yorku v seriji komedij. Običajno je v teh nizko proračunskih filmih igral maničnega, temnolasega in hitro žlobudrajočega Rusa. Ob njem sta na primer nastopili tudi bodoči igralki June Allyson in Imogene Coca. Njegova serija se je končala nenadoma, ko je studio 1938 propadel. Njegov naslednji angažma je bila predstava na Boradwayu, Revija slamnika, v kateri je igrala klavir in za predstavo napisala tudi glasbo prav Sylvia Fine. Predstava je imela premiero 29. septembra 1939 in ugasnila le deset tednov pozneje, vseeno pa so kritiki opazili njegovo delo.
Tako sta oba dobila ponudbo za nastope v nočnem klubu La Martinique. Tam je Kayea opazil pisec Moss Hart in ga pripeljal v svojo predstavo na Broadwayu, Dama v temi. Tako je 1941, star 30 let, končno dočakal preboj v predstavi, skupaj z Gertrude Lawrence. Najbolj prepričljiv del njegovega nastopa je bila pesem, v kateri je s svetlobno hitrostjo odpel imena ruskih skladateljev, brez da bi zajel sapo.
Naslednjo sezono je bil že zvezdnik v igri z naborniško tematiko, Sprijazni se! Njegov prvi celovečerec je prišel na vrsto 1944 s komedijo producenta Samuela Goldwyna, Up in Arms, predelavo Cantorjeve komedije Whoopee! iz 1930. Na drugi strani je rivalski producent Robert Savini sestavil tri Kayeve nizkoproračunske komedije v film z naslovom Rojstvo zvezde (1945). Goldwyn je prav tako hotel, da si da Kaye popraviti svoj izrazit židovski nos, vendar se ni dal, je pa svoje rdeče lase prebarval na blond, saj je ta barva bolje izpadla na Technicolorjevi barvni celulozi. Od 1945 do 1946 je imel tudi svojo radijsko oddajo The Danny Kaye Show. Po vojni so ga prosili, da je obiskoval ameriške enote in je bil tudi prvi ameriški igralec, ki je obiskal Tokio. 1946 je dosegel, da so ga predčasno izpustili iz pogodbe z radijsko postajo. Mnoge oddaje so na voljo v originalnem zvočnem zapisu na internetu z zelo zanimivim vokalnim uvodom.
Čas za velike uspehe
V štiridesetih je zaigral v več filmih z Virgino Mayo, med drugim Skrivno življenje Walterja Mittyja (1947) in Glavni inšpektor (1949). 1951 je z Gene Tierny posnel komedijo Na rivieri, z Mai Zetterling pa 1954 Potrkaj na les. Istega leta je prišel še Beli božič z Bingom Crosbyjem, 1956 pa je z Glynis Johns posnel kultni film Dvorni norček. Sledili so Veseli Andrew (1958) in dve biografiji, Hans Christian Andersen (1952) in Pet penijev (1959) o jazzovskem pionirju Redu Nicholsu. Glasbo za njegove pesmi je ustvarjala žena Sylvia in so imele zelo posebno besedilo, s katerim so si mnogi lomili jezik, Kaye pa je bil znan po njih. V mnogih filmih je bila Sylvia tudi koproducentka. V nekaj filmih ima Kaye tudi dvojnika, ki ga seveda igra sam, kar je še dodatno začinilo komični pristop. Medtem ko je Sylvia napisala večino njegovega materiala, je en lik ostal le zaseben – Kaplan je bil nečimrni lastnik tovarne z gumo, ki ga je Kaye uporabil le v družini in s prijatelji.
Ko je 1948 obiskal londonski Palladium, je tako navdušil kraljevo družino, da ga je ta gledala iz prve vrste za orkestrom, namesto iz kraljeve lože.
Televizijska kariera
Leta 1952 je vodil 24. podelitev Oskarjev, ki jo je prenašal radio, televizijskih prenosov takrat še ni bilo. V petdesetih je nastopal v Avstraliji v Pepelki, 1953 pa je ustanovil svoje producentsko podjetje, Dena Pictures, imenovano po njegovi hčerki. Potrkaj na les je bil tako njegov prvi lastni film. Od 1960 je razširil delovanje še na televizijo pod imenom Belmont Television. Na televiziji se je prvič pojavil 1956 na CBS-u v oddaji Poglej zdaj. Sledila je Skrivno življenje Dannyja Kayea, ki je orisala njegovo potovanje kot ambasador Unicefa z nastopi v desetih državah. 1960 je imel že svojo oddajo, ki jo je sponzoriral General Motors, enako tudi naslednji dve leti.
Od 1963 do 1967 je bila na sporedu oddaja The Danny Kaye Show, ki je dobila 4 Emmyje. Zadnjič je na velikem platnu nastopil v filmu Mož iz Diner's Cluba (1963). Naslednja leta je preživel na televiziji in odrskih deskah. V predstavi Dva po dva v sedemdesetih si je strgal vez v nogi in na odru nastopil kar z mavcem na invalidskem vozičku. Podobno je storil že 1964, ko si je opekel nogo v oddaji med kuhanjem. Kamere so uspele povsem skriti, da ne more stati sam.
Poznejša dela
Leta 1976 je nastopil kot Pepe v televizijskem musicalu o Ostržku s Sandy Duncan, z Mio Farrow pa v musicalu Peter Pan. Gostoval je tudi v Muppet Showu in pri Cosbyu, v osemdesetih pa v oživljeni Zoni somraka. Čeprav je bil prvenstveno zabavljač, je svojo resno plat pokazal kot ambasador Unicefa in kot žrtev holokavsta v TV filmu Skokie. Za svoje delo je 1955 dobil tudi častnega Oskarja in 1982 še humanitarno nagrado Jeana Hesholta, ki jo prav tako podeljuje Akademija za izjemne humanitarne dosežke. 1980 je nastopal in vodil 25. obletnico Disneylanda, dve leti pozneje pa otvoritev Epcota v Disneylandu na Floridi.
Glasba in on
Čeprav ni znal brati not, je imel Kaye popoln posluh. Brez težav se je naučil in odpel tudi najtežje pesmi. 1947 se je povezal s sestrami Andrews in Decca Records ter z njimi posnel hit Civilization. Uspeh pesmi je potem prinesel še deset let plodnega glasbenega sodelovanja. Že 1942 je pri Columbiji izšel njegov debitantski album. Tudi pesmi iz njegovih filmov so dosegale solidne uspehe, posnete so bile tudi njegove plošče z nastopov na odrih. V šestdesetih in sedemdesetih je celo dirigiral slavnim svetovnim orkestrom, čeprav se je moral celoten potek naučiti z ušesom. Na enem od koncertov je Čmrljev let ob huronskem smehu poslušalcev dirigiral z muholovcem namesto s palico. Slavni dirigent Zubin Mehta ga je pohvalil, češ da ima zelo učinkovit način vodenja.
Kuhinja in kuhalnica
V poznejših letih je Kaye zabavljal kot chef, specializiral se je za italijansko in kitajsko kuhinjo, v delu svoje hiše pa je imel celo imitacijo kitajske restavracije. Kuhati se je učil pri številnih kitajskih mojstrih v San Franciscu in Los Angelesu. Nekoč, ko je snemal v Angliji, je zvečer priletel domov, da je družini skuhal kitajsko večerjo. Njegova druga strast so bila letala. Za letalstvo ga je navdušil prijatelj in koreograf Michael Kidd. Kaye, ki je bil takrat še strasten igralec golfa, je opustil pretepanje žogice in 1959 dobil pilotsko licenco, vozil pa je vse, od manjših zasebnih letal do velikih reaktivcev. Vrh pilotiranja je bil položaj častnega podpredsednika letalskega proizvajalca Learjet, bil je tudi član številnih odborov letalskih razstav in raznih dobrodelnih prireditev s področja letalstva.
Njegova dobrodelna dejanja so skoraj bolj obsežna od nastopanja. Bil je ambasador Unicefa, kar je postal po naključju, ko je njegov let iz Londona moral obrniti proti Irski, ker je letalo izgubilo enega od propelerjev. Kaye je sedel ob Mauriceu Pate, šefu Unicefa in med vračanjem sta se možakarja dogovorila vse, kar se je bilo treba dogovoriti za dolgoletno sodelovanje. Kaye je bil tudi častni član Ameriškega kolegija kirurgov in Ameriške akademije pediatrov.
Žena in družina
Kaye in Sylvia Fine sta živela le nekaj ulic narazen, a se do predstave 1939 nista poznala. Kaye jo je zaročil po telefonu, ko je delal na Floridi, par se je poročil v Fort Lauderdaleu 3. januarja 1940. Narazen sta bila le eno leto, med 1947 in 1948, ko se je Danny Kaye zapletel z Eve Arden. S Sylvio sta imela enega otroka, hčerka Dena se je rodila 17. decembra 1946 in je pozneje postala novinarka. Mnogo let pozneje je Donald Spoto, avtor biografije o Laurenceu Olivierju, zapisal, da sta imela Olivier in Kaye 10 let trajajočo homoseksualno afero, za kar pa ni bilo nobenega dokaza.
V začetku osemdesetih je bil Danny Kaye že precej bolan – 1983 so mu vstavili štirikratni srčni obvod, pri čemer se je okužil s hepatitisom C. Umrl je 3. marca 1987 zaradi zapletov po srčni odpovedi in hepatitisa C. Star je bil 76 let.
