Zvezdnik s polnim imenom Tyrone Edmund Power III se je rodil 5. maja 1914 v Cincinnatiju v Ohiu mami Helen in očetu Tyroneu Powerju Starejšemu, znanim tudi pod imenom Fred Power. Družina izvira iz dolge verige gledališko usmerjenih prednikov irskega porekla, igralec je bil že njegov pradedek, Tyrone Power (1797 – 1841). Power je bil po svoji prababici po očetovi strani, Anne Gilbert, v sorodu tudi s slovitim Laurenceom Olivierjem. Po končani osnovni in srednji šoli v Cinncinatiju se je odločil, da se bo pridružil svojemu očetu in se tako učil od enega najbolj spoštovanih odrskih igralcev.
En sam film ...
Leta 1931, ko se je poleti pridružil očetu, je bil stran od njega že kar nekaj let, saj sta se starša ločila. Oče mu je decembra tega leta dobesedno umrl v naročju zaradi infarkta, ko se je pripravljal na predstavo Čudežni mož. Tyrone Power Mlajši (kot se je takrat imenoval) je bil trdno odločen, da bo nadaljeval družinsko tradicijo in je skušal najti delo tudi zase skozi številne kontakte, ki jih je imel oče. A ti so cenili njegovega očeta, ne njega. Vsaj delno mu je uspelo z obrobno vlogo v filmu Tom Brown iz Cluverja (1932). Njegovo ime na filmu mu vseeno ni odprlo novih vrat, bil je le še statist v Flirtation Walku (1934), vsa ostala vrata na film pa so bila zanj zaprta. Je pa zato dobil nekaj vlog v lokalnih odrskih predstavah in si nabiral izkušnje. Ko bi že skoraj obupal, je sprejel nasvet prijatelja in se preselil v New York, kjer je bilo odrov neprimerno več. Na Broadwayu je dobil mesto v predstavah kot so Cvetovi gozda, Sveta Ivana in Romeo in Julija. 1936 je spet poskušal srečo v Hollywoodu, kjer je režiser Henry King, navdušen nad njegovim videzom, insistiral, da Powerja preizkusijo za glavno vlogo za film Lloydovi iz Londona. Vloga je že bila obljubljena Donu Amecheu in kljub pomislekom je producent Darryl F. Zanuck dal vlogo Powerju, sploh ko ga je za to prepričala še urednica Barbara McLean, saj naj bi imel Power precej boljšo prezenco na platnu kot Ameche. Čeprav je bil napisan šele kot četrti po vrsti, je Power imel daleč najdaljšo minutažo. Na premiero filma je prišel kot popolnoma neznan igralec in iz dvorane odšel kot filmska zvezda.
Veliki zvezdnik
Od takrat naprej je nizal uspešnico za uspešnico, vse do 1943, ko je kariero prekinil zaradi služenja vojske. V teh letih je igral v romantičnih komedijah kot so Tanek led (1937) in Žena za čez dan (1939) in v dramah Suez (1938), Kri in pesek (1941), Zgodba o Benjaminu Blakeu (1942), Noč nad Indijo (1939) in Stari Chicago (1938). Pel in plesal je v musicalih Alexandrov ragtime (1938), Druga piščalka (1939) in Vrtnica z Washington Squarea (1939). Nekaj je bilo tudi vesternov, med njimi Jesse James (1939) in Pot v Utah (1940) in vojnih filmov kot Jenki v RAF (1941) in Predvsem to (1942). Najbolj znana pa sta »mečevalska« filma Zorrova maska in Črni labod. Finančno zelo uspešen je bil Jesse James, sam film pa je bil kritiziran zaradi prirejanja zgodovinskih dejstev (kdaj pa jih Hollywood ne?). Bil je to tudi prvi Powerjev film v barvah, do smrti jih je posnel 16. Leta 1938 ga je Fox posodil tudi MGM-u za film Marija Antonieta. Darryl F. Zanuck je besnel, da je MGM dobil v uporabo njihovega največjega zvezdnika in prisegel, da se to ne bo nikoli več zgodilo, pa čeprav so Powerja želeli za vloge v filmih V vrtincu, Zlati deček in Kings Row. 1939 je bil drugi najbolj dobičkonosen igralec, tako za Mickeyem Rooneyem. Njegovi filmi so še vedno med najbolj uspešnimi vseh časov.
Zorrova maska
Film o maskiranem mečevalcu in delivcu pravice je bil za Powerja prelomnica. Film je bil remake originala iz 1920 z Douglasom Fairbanksom in je postal velikanski hit, tako da ga je 20th Century Fox angažiral še za vse naslednje »sabljaške« (swashbucklers) filme. Power je bil dober sabljač tudi v resničnem življenju, zato so njegovi prizori še toliko bolj prepričljivi. Njegovo igralsko kariero je prekinilo služenje vojske. Konec leta 1942 se je prijavil pri marincih, a so ga na prošnjo 20th Century Foxa poslali nazaj, da je končal še en film, vojni podmorniški Crash Dive, ki je izšel 1943, v njem pa je Power podpisan kot pripadnik marincev. Film je služil za rekrutiranje novih vojakov.
Urjenje je sprva potekalo v San Diegu, potem pa v častniški šoli v Quanticu. Power je že pred prihodom k marincem imel 180 ur samostojnega letenja, zato je dal skozi pospešeno urjenje. Ker je bil za pilota bojnega letala že prestar, so mu dali voziti tovorna letala. Julija 1944 so ga dodelili 352. transportni eskadrilji v Severni Carolini, decembra 1944 pa je bil premeščenv Kalifornijo in od tam naprej februarja 1945 na Marshallove otoke. V času Ivo Džime in Okinave je prevažal opremo in ranjene marince. Za svoj prispevek je dobil kar nekaj priznanj in odlikovanj. V ZDA se je vrnil novembra 1945 in bil januarja 1946 tudi uradno razrešen, vseeno pa je ostal med rezervisti, kjer je do 1957 dosegel čin majorja. 20th Century Fox mu je po vojni podaril eno od presežnih letal DC-3, ki ga je poimenoval The Geek in pogosto letel z njim.
Prelep za temačne vloge
Na filmu se je spet pojavil šele 1946 v Na robu rezila, 1947 pa je sledil Šarlatan, za katerega se je moral Power močno boriti, da ga je lahko posnel. Darryl F. Zanuck je bil namreč mnenja, da bo film noir škodil podobi Powerja, ki je veljal za uglajenega lepotca in enega od adutov studia. Zanuck se je na koncu vdal in Power je odigral eno svojih najboljših vlog, čeprav je bil film Edmunda Gouldinga finančna polomija. A tudi Zanuck še ni rekel zadnje in je film po nekaj tednih umaknil in je bil izdan šele 2005 na DVD-ju.
Zanuck je Powerju namenil nov pustolovski film, Kapitan iz Kastilije (1947), ki ga je režiral Henry King, skupaj sta posnela kar 11 filmov. Sledili sta dve romantični komediji, Ta čudovita želja (1948) z Gene Tierny in Sreča Ircev (1948) z Anne Baxter. Po teh dveh se je Power spet sabljal in sicer v Lisičjem princu (1949) in Črni vrtnici (1950).
Dovolj mi je!
Ko so sezačela petdeseta, je bil Power sit filmov, v katerih je v razkošnih kostumih igral naivne junake, žele si je postati velik igralec, ne le zvezdnik. Moral je sprejeti nekaj filmov, ki mu niso bili všeč – Ameriški gverilec na Filipinih (1950) in vestern Poslednja puščica (1952). Naveličan vsega, je 1950 odpotoval tudi v Anglijo, kjer je na odru Londonskega kolizeja igral naslovno vlogo v igri Gospod Roberts -predstava je bila razprodana 23 tednov zapored. Prav tako je zavrnil vlogo v zgodovinskem filmu Lydia Bailey z Anne Francis, zato ga je Fox začasno suspendiral. Pojavil se je šele v Diplomatskem selu (1952), vohunski drami v času hladne vojne, ki je naletela na mlačen odziv, ker je bila ena od mnogih z enako tematiko tistega časa.
Ker je bil Power za Fox izredno dobičkonosen, so mu še tretjič ponudili podaljšanje pogodbe in glavno vlogo v filmu Suženj (1953), ki jo je prav tako zavrnil (namesto njega jo je dobil Richard Burton) in novembra 1952 se je odpravil na 10-tedensko gledališko turnejo s predstavo Truplo Johna Browna. Med februarjem in aprilom 1953 se je turneja končala s kar 65 uprizoritvami na Broadwayu. Turnejo so ponovno obudili to jesen in naslednjič je trajala štiri mesece. V tem času je Power posnel Poveljnik iz Peševarja z indijsko tematiko. Fox je potem dal Powerju možnost, da si delo najde tudi izven studia, pod pogojem, da z njimi posname vseh 14 dogovorjenih filmov. Kockar z Mississippija (1953) je posnel za Universal in si izpogajal delež od prihodka, istega leta pa ga je igralka in producentka Katharine Cornell zvabila v svojo odrsko dramo Tema je dovolj svetla, v tej predstavi je Power prekrižaril ZDA in Kanado med novembrom 1954 in aprilom 1955, zaključila pa se je z 12 tedni v gledališču ANTA v New Yorku.
Zadnjih nekaj veličastnih
Neukročena (1955) je bil njegov zadnji pogodbeni film za Fox, istega leta pa je z Johnom Fordom posnel Dolga siva črta za Columbio. Isti studio je 1956 izdal še Zgodba o Eddyju Duchinu, film je bil še ena velika Powerjeva uspešnica. Vrnil se je tudi na odre v Angliji in nastopil v Shawovi igri Hudičev vajenec.
Potem ga je Zanuck prepričal, da je zaigral v naslovni vlogi v Hemingwayevi Sonce vzhaja in zahaja z Avo Gardner in Erollom Flynnom, kar je pomenilo tudi dejanski konec sodelovanja s studiem, kjer je posnel večino svojih filmov. V Angliji je posnel še Sedem valov stran (1957) in s Fordom film Mesečevo vzhajanje, kjer je bil pripovedovalec. Potem je posnel še Tožilčeva priča (1957), filmsko različico romana Agathe Christie, kjer je igral obtoženega morilca. Film je bil zelo uspešen tako finančno kot tudi pri kritikih. Ob enem je bil to tudi zadnji film, ki ga je Tyrone Power dokončal.
Trikrat poročen
Power je bil eden najbolj zaželenih samcev v Hollywoodu, dokler se ni julija 1939 poročil s francosko igralko Annabello, ki jo je spoznal na snemanju filma Suez. Zanuck je hotel na vsak način preprečiti, da bi Power spremenil svoj stan, zato je francoski igralki s pravim imenom Suzanne Charpentier ponudil glavne vloge v evropskih filmih, a ga je zavrnila in zato je z njo prekinil sodelovanje. Annabella je v svoji avtobiografiji povedala, da si je Power z njo želel sina, ki bi nadaljeval družinsko tradicijo in umirjeno življenjsko življenje, sama pa je skušala svoj nemir zaradi začetka vojne v Evropi rešiti z igranjem na odrih in je bila tako veliko časa tudi odsotna. Zakon se je vse bolj krhal, Power je posvojil Annabellino hčer iz prvega zakona, Anne, a ko se je vrnil iz vojske, je bilo vsega konec. Po ločitvi od Annabelle se je spustil v razmerje z Lano Turner, ki je trajalo kar nekaj let. 1948 je z njim celo zanosila, a se je odločila za splav, ko je bilo razmerja nenadoma konec.
Power je že 1946 s prijateljem Cesarjem Romerom in kolegom iz vojne, Johnom Hefferies odletel na južno ameriško turnejo dobre volje s svojim letalom The Geek. Obiskali so tudi Juana in Evito Peron v Argentini, 1948 pa je The Geek pristal v Rimu, kjer se je Power zaljubil v mehiško igralko Lindo Christian. Lana Turner je bila v tem času na večerji s Frankom Sinatro, kar je prišlo na ušesa Tyroneu, ki je ponorel, po nekem naključju pa je imela Christianova pri sebi tudi Powerjev itinerar turneje.
Sina mi dajte!
Par se je poročil 27. januarja 1949 v Rimu, pred cerkvijo se je zbralo kakih 10 tisoč oboževalcev. Christianova je kar trikrat splavila, preden se je oktobra 1951 rodila Romina Francesca Power. Čakajte … Romina Power? Točno ta, ki se je pozneje poročila z Al Banom in sta skupaj ustvarila veličastno glasbeno kariero. Druga hčerka je bila Taryn Stephanie Power, rojena septembra 1953. V tem času se je zakon že krhal, Christianova pa je svoji biografiji zapisala, da je bil kriv Power s svojimi skoki čez plot, med drugim ga je kar nekaj časa lomil z Anito Ekberg. Sama je skakljala k Edmundu Purdomu, kar je 1955 končno privedlo do ločitve. Po njej je imel Tyrone Power strastno razmerje s švedsko igralko in režiserko Mai Zetterling, ki jo je spoznal na snemanju Sedem valov stran. Čeprav sta živela skupaj, se Power ni želel poročiti še v tretje – oba prva zakona sta ga finančno kar lepo olajšala. V tem času je imel afero še z urednico revije Vogue, Mary Roblee in angleško igralko Thelmo Ruby. 1957 je srečal Deborah Jean Smith, s katero sta se poročila maja 1958 in mu je po njegovi smrti rodila otroka – bil je to sin, ki si ga je tako dolgo želel – Tyrone Power Jr.
Ne-zdravo! življenje
Septembra 1958 je par potoval v Madrid na snemanje epa Solomon in Saba v režiji Kinga Vidorja in s soigralko Gino Lollobrigido. Power je posnel okoli tri četrtine prizorov, ko ga je med snemanjem dvoboja s soigralcem Georgeom Sandersom udaril hud infarkt. Ob štirih škatlicah cigaret na dan in družinski anamnezi težav s srcem je Power umrl na poti v madridsko bolnišnico 15. novembra 1958. Star je bil 44 let. Powerja so z najvišjimi državniškimi in vojaškimi častmi pokopali na hollywoodskem pokopališču, na nagrobniku pa piše »Lahko noč, dragi princ!«. Govor je imel sam Laurence Olivier. Deborah Power je sina rodila 22. januarja 1959, dva meseca po igralčevi smrti. V manj kot letu dni se je znova poročila, tokrat s producentom Arthurjem Loewom.
1960 so Powerju položili zvezdo na slovitem hollywoodskem pločniku. Na albumu Beatlov, Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band Tyrone Power stoji v tretji vrsti, prav tako je bil 2018 izglasovan za 21. najbolj popularnega igralca v filmski zgodovini.
