Robinson, ki je v svoji 50-letni karieri zaigral v več kot 100 filmih in 30 broadwayskih predstavah, se je rodil 12. decembra 1893 kot peti otrok v židovski družini v Bukarešti v Romuniji kot Emmanuel Goldenberg. Oče Ješaja Mojše Goldenberg je bil gradbeni delavec, mama pa gospodinja. Po nekaterih virih naj bi njegovega brata napadla protijudovska banda in ga hudo poškodovala, zato so se odločili emigrirati v ZDA. Robinson je prišel v New York 21. februarja 1904.
»Na Ellis Islandu sem se znova rodil. Življenje se je zame začelo pri desetih letih,« je zapisal Robinson. Odrasel je na East Sideu v romunski skupnosti, hodil v srednjo šolo v Townsendu in potem na mestni kolidž v New Yorku, kjer je študiral, da bi postal odvetnik. Zanimanje za igro in nastopanje pred ljudmi ga je pripeljalo do štipendije za šolanje na Ameriški akademiji dramskih umetnosti, kjer si je tudi spremenil ime v Edward Goldenberg Robinson. V času prve svetovne vojne je služil vojsko, vendar ga niso poslali v jarke v Evropo.
Trije nemi filmi
Zelo hitro je prišel do svojih prvih vlog – 1915 je debitiral na Broadwayu v predstavi Under Fire, leto zatem pa tudi na velikem platnu v filmu Arms and the Woman še z originalnim imenom, 1923 pa je prvič podpisan kot E. G. Robinson v nemem filmu Svetli šal.
Leta 1927 je na odrskih deskah Broadwaya dobil vlogo gangsterja v policijsko kriminalni drami Gangster. Zaradi prepričljive podobe je sledilo še nekaj podobnih vlog, začenši z Luknja v zidu (1929) s Claudette Colbart. Do prihoda zvočnega filma 1930 je posnel le tri filme, potem pa se je poslovil od odra in med 1930 in 1932 posnel kar 14 filmov. Za Universal je posnel Nočno vožnjo (1930), za MGM Dama za ljubezen (1930), pa Nad zakonom in Vzhod je zahod, oba letnik 1930. Sledila je še vloga Vdova iz Chicaga (1931). V tem kratkem obdobju je Robinson postal uveljavljen igralec, a najbolj slavna vloga je šele prišla na vrsto – vloga gangsterja Rica Bandella v Warner Brosovem filmu Mali Cezar. Robinson je podpisal večletno pogodbo s to hišo, kjer je naprej posnel Smart Money (1931), njegov edini film z Jamesom Cagneyem, potem je z režiserjem Malega Cezarja, Mervom LeRoyem posnel še Finale s petimi zvezdicami (1931), kjer je bil novinar in spet gangster v Mož s sekiro (1932). Njegov tretji film z LeRoyem je bil Dve sekundi (1932), s Howardom Hawksom pa je ustvaril Tigrasti morski pes (1932). Istega leta ga je WB uporabil za biografijo o Horaceu Taborju, Srebrni dolar, nastopil je v komediji Mali Velikan (1933) in romantičnem filmu Ljubil sem žensko (1933). Sledili so Temna nevarnost (1934) in Mož z dvema obrazoma (1934), potem pa je pri Columbii posnel Celo mesto govori (1935), komedijo režiserja Johna Forda, za MGM pa Barbary Coast (1935), ki ga je režiral Hawks.
Gospod Gangster
Nazaj pri Warner Brosu je naredil novi gangsterski obraz v Čigavo je mesto (1936), v Veliki Britaniji je posnel Grom v mestu (1937), sledila je športna drama Kid Galahad (1937) z Bette Davis in Humphreyem Bogartom. MGM si ga je sposodil za Poslednji gangster (137) in komedijo Manjši primer umora (1938). Z Bogartom je nastopil tudi v Osupljivi Dr. Clitterhouse (1938) in potem pri Columbii še v Jaz sem zakon (1938) kot korumpirani profesor. 1939 ga gledamo tudi v prvem ameriškem filmu o nacizmu, Priznanja nacističnega vohuna (1939). V času druge svetovne vojne po napadu na Pearl Harbor se je prostovoljno javil v ameriško vojsko, vendar so ga zavrnili, star je bil že 48 let in je tudi javno nastopal in govoril proti nacizmu in fašizmu. 1939 je posnel še Izsiljevanje in da bi prekinil svoje klišejske vloge, je postal tudi Nobelovec Paul Ehrlich v filmu Čarobna krogla Dr. Ehrlicha in Paul Julius Reuter, ustanovitelj agencijskega imperija v Reutersovem poročilu (1940). Oba upodobljena lika sta prominentni judovski figuri v ameriški zgodovini. V vmesnem času je nastal še en film z Bogartom, Brother Orchid (1940), gangsterska komedija. Z Johnom Garfieldom sta sodelovala v Morskem Volku (1941), z Georgeom Raftom pa v Ognjena srca (1941). Pri MGM sta nastala še Nesveta partnerja (1942) in komedija Larceny, Inc. (1942). 1942 je bil eden od zvezdnikov Prigode z Manhattna in naslednje leto v Karneval življenja (1943).
V tem času je posnel tudi nekaj vojnih filmov, Rušilec (1943) in sloviti Tampico (1944) za Fox. Dvojno zavarovanje (1944) Billyja Wilderja je še ena kriminalka, ki pa velja tudi za enega prvih in najboljših filmov noir. Gospod Winkle gre v vojno (1944) je vojna komedija z Ruth Warrick, s Fritzom Langom in Joan Benett pa je posnel Ženska na oknu (1944) in Škrlatna ulica (1945). Z Orsonom Wellesom je sodeloval pri filmu Tujec (1946), sledila sta Rdeča hiša (1947) in Vsi moji sinovi (1948). Z režiserjem Johnom Husonom je posnel film Key Largo (1948), v katerem igra gangsterja Johnnyja Rocca, je pa to njegov peti in zadnji film z Bogartom in edini, kjer on igra stransko vlogo, Bogart pa glavno, pa tudi edini, v katerem Bogartov lik ubije Robinsonovega. V tem času je nastal tudi film Noč ima tisoč oči (1948) in Hiša tujcev (1949).
Rdeči so mi povedali
Robinson se je v začetku petdesetih znašel na črnem seznamu Hollywoodskih simpatizerjev z ameriško komunistično stranko in posledično težje dobil vloge. Igralci in greh (1952), športna drama Big Legauer (1953) z Vero-Ellen, Steklena mreža (1953), Črni torek (1954), Nasilneži (1955), pa dobro sprejeti Tesno mesto (1955) z Ginger Rogers in Krogla za Joeya (1955) so nekateri filmi iz petdesetih. Po koncu hollywoodskega lova na čarovnice je njegova kariera spet dobila zagon leta 1954, ko ga je proti komunistični režiser Cecil B. DeMille uporabil za Deset zapovedi (1956), istega leta je nastal še psihološki triler Nočna mora. Za dve leti se je posvetil televizji in se 1959 vrnil Sinatro v filmu Luknja v glavi.
V Evropi je posnel Sedem tatov (1960) in imel stransko vlogo v Moja gejša (1962), Dva tedna v drugem mestu (1962), Sammy gre na jug (1963), Nagrada (1963), Dobri sosed Sam (1964) in vestern Bes (1964). S Steveom McQuinnom je zaigral v Cincinnati Kid (1965), kjer ga je izbral McQuinn sam, saj je bil njegov vzornik od malih nog naprej. Film Grand Slam (1967) je prinesel sodelovanje z Janet Leigh in Klausom Kinskijem. Robinson bi moral biti tudi Dr. Zaius v Planetu opic (1968) in je celo posnel testne prizore s Charltonom Hestonom, vendar filma potem ni posnel zaradi zdravstvenih težav in tveganj dolgih ur pod težko masko. V filmu ga je zamenjal Maurice Evans. V Nikoli dolgčas (1968) se je združil z Dickom Van Dykeom, v vesternu Mackennino zlato (1969) pa z Gregoryjem Peckom, Tellyjem Savalasom in Omarjem Sharifom. Zadnja scena, ki jo je posnel, je bila evtanazija v filmu Soylent Green (1973) s Charltonom Hestonom – umrl je 84 dni pozneje. Heston, njegov dober prijatelj in predsednik ceha filmskih igralcev, je Robinsonu 1969 podelil glavno nagrado v zahvalo za pionirsko delo pri organizaciji sindikata, prispevku v drugi svetovni vojni in za »izjemne dosežke pri negovanju idealov profesionalnega igralstva«.
Robinson ni bil nikoli nominiran za Oskarja, je pa 1973 dobil častni kipec za svoje igralske dosežke in prispevek filmski umetnosti. Umrl je dva meseca pred podelitvijo, zato je kipec sprejela njegova vdova, Jane Robinson.
Radijski delavec in politični aktivist
Od 1937 do 1942 je Robinson nastopal na radiu kot Steve Wilson, urednik Illustrated Pressa v drami Veliko mesto in kot detektiv Sam Spade v priredbi Malteškega sokola. V štiridesetih je sodeloval tudi pri CBS-ovem programu za Južno Ameriko. Od samega začetka je bil vnet nasprotnik fašizma in nacizma, daroval je več kot 250 tisoč dolarjev različnim političnim in dobrodelnim organizacijam. Bil je tudi gostitelj Komiteja 56, ki je na njegovem domu 9. decembra 1938 podpisal deklaracijo o bojkotu vseh nemških izdelkov. Potem, ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, je, čeprav ni bil komunist, sodeloval v kampanjah, ki so pozivale k moralni podpori zavezniku v boju proti Hitlerjanstvu.
Čeprav ni bil sprejet v vojsko, pa ga je informacijski urad napotil v London, kjer je govoril v šestih jezikih v oddajah za okupirana mesta v Evropi. Bil je vnet podpornik Roosvelta in se je javno zavzemal za njegov četrti mandat 1944. Samo mesec dni po Dnevu D je pripotoval v Normandijo, kjer je zabaval ameriške vojake in tako postal tudi prvi zvezdnik, ki je to storil v okviru organizacije USO. Obiskoval je tudi delavce v ladjedelnicah in jih vzpodbujal pri njihovi vlogi v vojni in sodeloval pri kampanjah za prodajo vojnih obveznic. Zavzemal se je za pravice temnopoltih in nastopil proti segregaciji in diskriminaciji. Čeprav so ga nekateri sodelavci potunkali, da je pristal na črnem seznamu, sam nikoli ni ovadil nikogar in je celo napisal članek za American Legion, v katerem je razložil svoje videnje in naivnost.
Zasebno življenje
Robinson se je 1927 poročil z odrsko soigralko Gladys Lloyd Cassell. Imela sta sina Edwarda G. Robinsona mlajšega, znanega tudi kot Manny (1933 – 1974), par se je ločil 1956. Dve leti pozneje je Robinson spoznal Jane Arden, oblikovalko oblačil in se z njo poročil ter preselil v Palm Springs. Čeprav je igral veliko hudobnih gangsterjev, je bil Edward Robinson zelo prijeten in uglajen človek. Zbiral je umetnine in ustvaril zajetno zbirko, ki pa jo je moral prodati ob ločitvi od prve žene, v času črnega seznama pa je skoraj prišel na beraško palico. Tudi njegov sin Manny je bil igralec in je nastopil v 23 filmih in serijah, med drugim v Nekateri so za vroče(1959), z očetrom pa je zaigral v epizodi Zane Grey Theatra. Manny je umrl 1974 zaradi infarkta, star le 40 let.
Robinson je umrl 26. januarja 1973 v Los Angelesu, vzrok je bil rak na mehurju, po pogrebnih slovesnostih pa so ga prepeljali v New York, kjer je pokopan v družinski grobnici v Brooklynu, med drugim so njegovo krsto nosili tudi Jack Warner iz WB, igralec George Burns in pevec Frank Sinatra.
Legenda navdiha
Oktobra 2000 je Edward Robinson dobil svojo znamko, šesto v seriji Legende Hollywooda. Bil je tudi navdih za številne animirane like, med drugim za gangsterja Rockyja v risanki z Bugsom Bunnyjem, Gangster Zajec. Najbolj znano asociacijo pa je potrdil Hank Azaria – glas šefa policije v Simpsonih, Clancyja Wigguma, je vzet od Robinsona.
