Sandi je bil absolutna zvezda zadnjega večera na FSF. Trinajstletni mladenič je očaral zbrane, tako v filmu Oča, kot kasneje na odru, celo ko so mu igralski kolegi hiteli stisnit roko. Iskreno! "Bravo, Sandi, vsa čast!" A prekmurski najstnik je bil široko nasmejan, še preden so ga poklicali na oder in nagradili – dvakrat!
Postal je dobitnik nagrade Stopov igralec leta in nagrade vesna za posebne dosežke. Očarljivo je na odru stresel šalo na račun svoje trenutne popularnosti pri dekletih ter tudi na račun samega režiserja, medtem ko je na velikem platnu izjemno čuteč mladenič.
Ko si spoznal režiserja Vlada Škafarja, nisi bil brez igralskih izkušenj, a filmske še nisi imel. Kakšna je bila ta izkušnja?
Star sem bil dvanajst let, to je bilo lansko jesen, tak čas, kot je zdaj, ko smo snemali. Pred tem sem že igral v serijah Kako sem videl svet izpod mize in Kot ata in mama, oboje je režiral Miki Roš, ki zdaj v filmu igra mojega očeta. Na snemanju smo se imeli res lepo in nastala so močna prijateljstva, ki še trajajo.
A tokrat je bila vloga nekaj čisto posebnega?
Prvi celovečerni film, seveda! Čisto drugače kot nadaljevanka.
Večina filma se dogaja v naravi, ti je to okolje blizu?
Ta gozd in ta travnik … Vse to mi je zelo domače, pa tudi snemali smo pri nas v Prekmurju.
Si tudi sam razmišljajoč fant, kot lik v filmu, ki očeta navdušuje s svojimi malimi sivimi celicami? Celo drevesa posluša …
Rad razmišljam o vsem nenavadnem – in tega je veliko, res. Ampak če me kaj zelo zanima, potem zagrizem in ne popustim. Trenutno me najbolj zanima filmska industrija, posneti želim čim več filmov in dobiti seveda še kakšne nagrade. Enako kot fant v filmu razmišljam tudi o odnosu s svojimi starši. Tudi jaz imam rad naravo, a za poslušanje dreves zdaj, ko je že šola, ni časa.
Praviš filmska industrija, kaj? To je tvoj odlični začetek filmske kariere, medtem ko želi fant v filmu postati profesor zgodovine.
Res sem dobro začel. V filmu rečem, da bi bil profesor zgodovine, ampak zato, ker mi je režiser še posebej naročil, da naj ne povem, da bi bil rad igralec. Čeprav je to moja največja želja.
Ali to pomeni, da se boš čez nekaj let poskušal vpisati na igralsko akademijo?
Ne bom samo poskušal, vpisal se bom, to je to!
Si že pomislil na to, kaj boš z denarjem, ki ti ga prinaša nagrada?
Mislim, da jo bom prispeval kar v družinski proračun.
