Kako je bilo delati s toliko otroki na sceni?
Kar težko, včasih jih je bilo po 50 naenkrat na sceni. Imeli smo pet nočnih snemanj, od desetih do štirih zjutraj, otroci kljub razposajenosti postanejo zaspani in potem jih je težko animirati. Najprej jih je treba zbuditi, potem pa animirati.
Živahno snemanje, torej?
Ja in vročina, ves čas smo bili na soncu, otroci so morali nositi klobuke, da se jim ne bi spreminjal ten, moral si gledati, kdo je pod temi klobuki … Bilo je kar naporno.
Kako ste jih ukrotili?
Na snemanju je bil z nami vedno zdravnik, dva ali trije taborniki, ki so jih animirali in mirili, imel pa sem tudi tri asistente režije, dva sta se praktično ves čas samo z otroki ukvarjala. Že logistika je naporna: koliko kombijev, avtobusi, prehrana, spanje, klopi, komarji, sončarice itd. Ni tako preprosto, kot morda izgleda.
Kako ste izbrali otroške igralce?
Imeli smo avdicije, prijavilo se jih je približno 700, nekatere smo sami poiskali kar na ulici in prek raznih društev, klubov, taborniških rodov itd.
Menda so od scenarija do snemanja pretekla kar 4 leta?
Scenarij je bil napisan že leta 2005. Tako pač to gre z javnim sredstvi – prijaviti se je treba na natečaje in to traja. Zeleno luč smo dobili februarja leta 2008, do poletja nismo mogli zaključiti ne konstrukcije ne produkcije, zato smo prestavili snemanje na 2009. In tudi dolgo časa smo si vzeli, da bi poiskali sponzorje, a smo bili kar neuspešni.
Zakaj mladinski filmi tako težko pridejo v kino?
Ni niti veliko scenarijev. Če bi se pojavljali scenariji, bi prišlo tudi do realizacije. Večino mladinskih filmov dela TV Slovenija, in sicer na tretjerazreden način, z amaterskim pristopom uničujejo še tisto malo, kar je slovenske mladinske literature, skratka: popolnoma napačno se jih lotevajo – z redkimi izjemami.
Se mi samo zdi, ali mladinske filme obravnavamo kot tretjerazredne, da tudi med filmarji za njih ni zanimanja?
Ne vem, če je tako. Meni je bil ta žanr vedno zanimiv, kako pa nanj gledajo ostali, ne vem. Vidim pa, da je interes pri publiki velik. Mislim, da bi morali vsako leto posneti kakšnega.
Se boste vi morda lotili še kakšnega?
Upam. Kaj konkretnega sicer še nimam v mislih, imam par scenarijev, ki jih sicer ne bi mogel opredeliti prav kot mladinske, ampak mogoče se bom še česa v to smer lotil – če bo Mi gremo po svoje seveda uspešen.
Zakaj glavna vloga Jurij Zrnec? Ste ga imeli že ves čas v mislih?
Ja, praktično že v zgodnjih fazah scenarija, ko sva se spoznala pri drugih projektih. Zdelo se mi je, da bi bil on najbolj primeren za vlogo starešine, ker je in komik in vrhunski igralec, ki zna najti pravo mero med zafrkancijo, spakljivostjo in čustvovanjem.
Verjetno je bil dobra izbira tudi zaradi otroških soigralcev – otroci ga imajo zelo radi.
Ja, zelo so se ujeli in pomagal jim je pri snemanju. Na začetku, čim se je pojavil, so se vsi smejali, ampak potem je hitro, že na vajah, nastal tak profesionalen odnos in Jurij je s svojimi igralskimi izkušnjami svetoval, kako se česa lotit, da bo čim bolj prepričljivo. S tem je bil tudi meni v oporo pri otrocih.
V film je zelo lepo vključena slovenska pokrajina, narava.
Novinarji in publika nam stalno naprej mečejo, zakaj ne snemamo v naravi, ki je tako lepa, zakaj večinoma snemamo v nekih sobah ali pred zidovi. To je stvar sredstev! Pri Mi gremo po svoje smo morali za dva meseca na teren, kar pomeni številko 100 tisoč evrov samo za hotelske usluge. Nekateri, še posebej bistroumni filmski kritiki, bi pa radi, da snemamo filme za 100 evrov. Pač ne gre.
Ste bili tudi vi kdaj tabornik?
Ja, tam od 10. do 14. leta. To je eno najlepših obdobij mojega življenja: spoznavanje narave, dobiš nek drug odnos do njene moči.
Za napovednik filma gremo mi po svoje, kliknite tukaj!
Za intervju Mihe Hočevarja in njegovega očeta, Janeza Hočevarja - Rifleta, kliknite tukaj!
