Kje ste našli igralce za Circus Fantasticus? Večina jih je res cirkuških artistov, kajne?
Res je. Pri nas ni veliko cirkuških artistov, tisti, ki so dobri, sem jih pobral – Ravila in Natalio Sultanov. Druge pa smo iskali z avdicijami v Parizu in Berlinu. Nekaj sem jih našel tudi po internetu.
Je bil na snemanju torej cirkus?
Ne, snemanje je vojaška organizacija (smeh)! Razen ko smo snemali prizor v cirkusu, smo res postavili cirkus (smeh). Nismo pa naredili prave predstave, snemali smo le kadre, ker je bilo tako malo časa, da se nismo mogli zafrkavati. Film smo posneli v 35 dneh, čeprav, če smo iskreni, bi jih potrebovali 55. Uspelo nam je, ker je bila ekipa tako dobra, hitra in organizirana.
Kako so iz cirkusantov postali igralci?
Tako kot za vsak film sem imel tudi za tega precej dolge in intenzivne vaje. Te so bile res potrebne, da so sploh začeli igrati. Cirkuški artisti imajo drugačen pristop, njihova ekspresija je bistveno drugačna, kot jo potrebuje film, zato sem jih moral naučiti, kako se dela pri filmu. Znali pa so delati v cirkusu in smo ta dva pristopa združili. Vajeni so nastopati, a so njihove geste preveč ekspresivne za film, v katerem so morali igrati precej umirjeno. Ogromno smo se ukvarjali tudi z gibom ter z verbalnimi improvizacijami in situacijami. Čeprav film ni toliko o odnosih, mora biti jasno, da imajo liki neke odnose med sabo. Vse to je bilo treba narediti tako, da je v filmu videti normalno.
Od kod ideja za film?
Prva ideja zanj se mi je porodila na Poljskem, ko sem se s kolesom peljal po dolgi, beli peščeni Baltski obali. Počutil sem se fantastično in sem si rekel, da moram to enkrat posneti. Dva dni po tem pa se je zgodil 11. september 2001, sledile so priprave na vojno v Afganistanu itd. To se je nekako povezalo med sabo: vojna in plaža.
Kako pa je v to prišel cirkus?
Nekje iz moje podzavesti (smeh).
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 6, izid: 9. februar 2011)!
