Vas je snemanje Cirkusa Columbie poneslo nazaj v čas razpada Jugoslavije?
Pravzaprav ne. Ne potrebujem filma, da bi se spomnil teh časov. In to ni film o razpadu Jugoslavije, o vojni ali politiki. Pripoveduje ljubezensko zgodbo.
Ampak vojna je ves čas v ozadju filma. Se niste spomnili na vaše takratne občutke, ko ste se pripravljali na vlogo Divka? Niste iskali podobnosti?
Tole bi vam povedal: kdor misli, da se življenje in film prepletata, se moti. Vsaj pri meni ni nikoli tako.
Kako pa se potem vživite v lik?
Čisto enostavno (smeh).
Večina igralcev pravi, da je lik najbolj prepričljiv, če izhaja iz njihovih lastnih izkušenj.
T. i. igranje je lahko zelo enostavna in površna stvar – ali pa zelo kompleksna. Igranje ima namreč svoje stopnje, ki jih osvajaš po korakih, tako kot npr. učenje tujega jezika ali spoznavanje tuje kulture. Teh stopenj je neskončno mnogo. Seveda mora imeti dober igralec najprej nekatere predpogoje: talent, pamet in delovne navade. Kaj pravzaprav je igranje? Nobena definicija ni dovolj dobra, ker je to res težko razložljiv pojav. Zakaj imajo ljudje potrebo po transmisiji smisla? Smisla, razumete? Igralec namreč prenaša smisel ali misli, če tega ne bi znal, bi bil kot večina drugih ljudi, ne pa brezzveznik, ki mu mineva čas (gleda strogo resno).
Če tako mislite, zakaj potem sploh ste igralec?
Veliko razlogov je, da sem postal igralec, mnogo tudi takšnih, ki so bili izven moje volje. Na primer vpliv družine, v kateri sem odraščal, in izkušnje, ki sem jih dobil v gledališču – zaradi staršev sem v gledališču odraščal (oba sta bila namreč gledališka igralca, op. p.). Na to nisem mogel vplivati. Nato pa sem ugotovil, da je lahko gledališče zelo plemenito in močno. Če za uro ali dve ali tri, kolikor traja predstava, človeku malo spremenite življenje, pa čeprav zgolj za hip, je to čudovito.
Če se vrneva k filmu: v Cirkusu Columbia ima posebno vlogo mačka Boni, ki jo vaš lik Divko obožuje …
Če vam povem po pravici, je bila ta mačka precej odvratna. Pravzaprav sta jo igrali dve mački: ena napol mrtva, ali, naj vam bo, napol živa, druga pa napol divja. Tej divji je bilo ime Bagira, po panterju iz Knjige o džungli. Ta mačka sploh ni bila dresirana! Vem, kako je super delati z dresiranimi živalmi, a malo je dreserjev, ki znajo krotiti mačke, in verjemite, Bagirin dreser ni bil eden od teh! Ves čas se je drl na mačko, Bagira pa je počela, kar se ji je zljubilo (smeh). Vse nas je opraskala. Moja ljubezen do mačke je torej živela le pred kamerami.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 15, 13. april 2011).
