Zgodbo o tistem vojnem veteranu, ki slovi po divjih in razkošnih zabavah, njegovo življenje pa sestavljajo številne skrivnosti iz zasebnega in poslovnega življenja.
Pred mikrofon so sedli režiser Luhrmann in igralci Leonardo DiCaprio, Tobey Maguire in Carey Mulligan.
Leonardo, ste se z Jayem Gatsbyjem lažje identificirali kot nekdo, ki ni odraščal s preveč debelo denarnico in je zmeraj hrepenel po več?
Leo DiCaprio: Seveda. Mislim, da lahko z Gatsbyjem vsakdo najde neko povezavo. S svojo domišljijo in sanjami je ustvaril sebe in se tako dvignil nad tisto, kar mu je bilo nekako položeno v zibko. Ustvaril je vélikega Gatsbyja in v tem pogledu je to res taka prava, ameriška zgodba o uspehu.
Gatsby je tako na neki način podoben igralcem – na novo je ustvaril ali vsaj preoblikoval sebe, igralci pa ravno tako ustvarjate in oživljate like, ki so drugačni od vas samih. Ste zaradi tega mogoče nanj gledali kako drugače?
Leo DiCaprio: Seveda. Gatsby, kot se ga spominjam iz srednješolskih dni, ko sem prvič prebral knjigo, je precej drugačen od Gatsbyja, ki sem ga spoznaval zdaj, ko sem knjigo ponovno bral kot odrasel. V srednji šoli mi je v spominu ostal ta brezupen romantik, ki je bil brezglavo zaljubljen v žensko in je za to, da bi jo lahko dostojno držal pod roko, ustvaril neizmerno količino premoženja.
Pa zdaj?
Leo DiCaprio: Pravzaprav je bilo prav navdušujoče ponovno prebrati Gatsbyja. To je eden od tistih romanov, o katerem se skorajda sto let kasneje govori z namenom. Je izjemno napreden. Eksistencialen. In tukaj, v samem jedru tega filma, je izjemno ''prazen'' moški. Moški, ki išče smisel življenja in ki se je prilepil na Daisy, ki je kot privid.
Žalost, ki se skriva v njem, me je šele zdaj prvič zadela in nanj gledam popolnoma drugače, kot sem pred leti. Ko odrasteš, dobijo zgodbe drugačen pomen – tudi ta. Vsakdo, ki prebere Gatsbyja, ga drugače razume in drugače vidi glavne like. Tudi zato je snemanje filma po knjižni predlogi toliko bolj zahtevno, vsak bralec ima občutek, da like pozna na zelo osebni ravni. Zato je treba biti pri snemanju filma še bolj natančen kot sicer.
Tobey in Leo izžarevata na platnu neko posebno energijo. V kolikšni meri je vajino prijateljstvo izza kamer pripomoglo k temu?
Leo DiCaprio: (Tobyju) Kaj ti misliš?
Tobey Maguire: Ja, z Leom naju veže trdno, zaupljivo prijateljstvo. Tako da mislim, da je najin povsem odprt pogovor o celotnem projektu zelo pozitivno vplival tudi na kasnejše skupno delo. Samo energijo in kemijo med nama težko ocenim, a gotovo je vse skupaj povezano. Mislim, da je odnos med Nickom in Gatsbyjem zelo zanimiv, predvsem ko se kasneje razvije v pravo prijateljstvo – ki je morda celo edino prijateljstvo za Gatsbyja, kar Nicku veliko pomeni. Ker tudi sam čutim prijateljsko naklonjenost do Lea, mi tega ni bilo težko prenesti na Nicka.
Leo DiCaprio: Zame je to nekakšen ameriški Shakespeare. Vsekakor gre za enega najbolj cenjenih romanov nasploh. Zato sem bil zelo vesel, če ne že kar popolnoma navdušen in pomirjen obenem, ko sem videl, da bo sodeloval tudi Tobey. Drug z drugim sva povsem odkrita, že od zmeraj. In ne vem, ali bi pristal na sodelovanje, če ne bi imela tako dobrega odnosa.
Kot številni po svetu ste se tudi vi z Velikim Gatsbyjem prvič srečali v šoli. Kaj mislite, kako bi Fitzgerald gledal na dejstvo, da je njegovo delo pravzaprav temelj mladinskega leposlovja?
Baz Luhrmann: F. Scott Fitzgerald je bil v času, ko je napisal Gatsbyja, zelo mlad, komaj se je premikal proti odraslosti. Seveda ne moremo z gotovostjo trditi, kako bi gledal na to. Ampak mislim, da bi se počutil odlično, če bi vedel, da je med najbolje prodajanimi avtorji v Združenih državah.
Tobey Maguire: Le nekaj minut nazaj je Leo njegovo delo Veliki Gatsby primerjal s Shakespearjem. (Smeh.) Mislim, da bi bilo Fitzgeraldu to zelo všeč.
Je Gatsbyjev dvorec resnično obstajal? Leo, ste želeli v času snemanja tam zares živeti?
Leo DiCaprio: Dejansko sem. (Smeh.)
Baz Luhrmann: Ko sem zjutraj prišel na snemanje, sem rekel: ''Prosim, zbudite gospoda Gatsbyja. Gospod Luhrmann je pripravljen na delo.'' (Smeh.) Ducat služabnikov je nato potrkalo na njegova vrata, on pa je prišel po stopnicah navzdol, oblečen v jutranjo haljo, in rekel: ''Pripravljen sem.'' Veste, Gatsbyjev dvorec je pravzaprav moja nekdanja srednja šola. Ja, vem … Nič kaj romantično, kajneda? Velik izziv je bil posneti film v Avstraliji. Želeli smo snemati v New Yorku, a je bilo to iz več razlogov nemogoče. Velik izziv je bil ustvariti Long Island v Avstraliji.
Leo DiCaprio: O dvorcu nimam več kaj dodati. Moram pa povedati, kako čudovito je bilo snemati v Avstraliji. Čeprav je bilo treba postaviti celotno sceno, pravzaprav ves svet, je bila ekipa izjemno zagnana, z neverjetno delovno etiko. Mislim, da nas je tudi to napolnilo z neverjetno energijo. Vsi na snemanju, razen morda treh ali štirih igralcev, so bili Avstralci. In vsi so si izjemno prizadevali za uspeh celotnega projekta. Mislim, da bi brez te energije težko uspeli. Zame je bila to nedvomno čudovita izkušnja.
Zdi se, da bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste. Zakaj, mislite, se zgodovina ponavlja?
Leo DiCaprio: Baz o tem govori kar naprej – ampak na neki način je ta roman napovedal zlom Amerike v zgodnjih tridesetih letih. Knjiga govori o velikem razkošju in bogastvu v Ameriki v tistem času ter predvsem o neskončni prihodnosti in kako lahko brez kakršnih koli posledic uživamo v takem načinu življenja. Zgodba je brezčasna. Danes jo zopet doživljamo. In v tem pogledu ne gre za nekaj, kar se dogaja samo v Ameriki, pač pa povsod po svetu. Fitzgerald je govoril o družbi nasploh, o človeški naravi, iskanju bogastva. In prav zato gre za brezčasno zgodbo.
Carey, kako ste se znašli kot Daisy Buchanan?
Carey Mulligan: Daisy je zelo lahko vodljiva oseba in kot magnet jo ponese k najpomembnejšim osebam v prostoru. Mislim, da je zelo odzivna. Pravzaprav svojih odločitev ne sprejema sama. To mi je bilo nadvse všeč. Njena osebnost se precej spreminja. Velikokrat ne reče tistega, kar pravzaprav misli, pač pa tisto, kar bo na sogovorca naredilo večji vtis. Zabavno jo je bilo igrati.
Daisy ima, glede na tisti čas, kar nekaj privilegijev, po drugi strani pa prav nobenega. Kako ste dobili pogled v ženske tistega časa in kakšen vpliv imajo, po vašem mnenju, na današnje predstavnice nežnejšega spola?
Carey Mulligan: Ko smo začeli na veliko govoriti o Daisy, mi je Baz prinesel sedem knjig o Fitzgeraldu in mi rekel, da moram vse prebrati. Srečo sem imela, saj sem lahko prebrala tudi vsa ljubezenska pisma, ki jih je Ginevra King pisala Fitzgeraldu. In ker ima Daisy kot lik kar nekaj lukenj – spoznamo jo na začetku zgodbe, potem za kar nekaj časa izgine, in ko se spet pojavi, ne govori tistega, kar zares misli, je precej nepredvidljiva … Zato je bilo treba nekako zapolniti to praznino. Daisy je tako mešanica Daisy iz knjige, seveda, Zelde Fitzgerald in Ginevre King. Lahko bi rekli, da je produkt tistega časa. Vsakič, ko jo zagovarjam, povem, da je iz družine, ki je podpirala in pričakovala poroko zaradi denarja, premoženja. In če bi storila kar koli druga, bi bil pravi škandal! Zato bi težko rekla, da gre na tej točki za neko njeno šibkost.
Mislite, da se danes na ženske gleda drugače kot takrat?
Carey Mulligan: Drugače kot na ženske v dvajsetih? Gotovo. Upam si trditi, da smo veliko bolj svobodne. Vsaj upam tako. Ljudje se kdaj še vedno znajdejo v zakonu brez ljubezni. In veliko se jih, kar naprej, poroča iz povsem napačnih razlogov.
