Okvir je gotovo vsem znan – osirotelega dečka medse sprejmejo opice (v našem primeru gorile) in mali Tarzan (kar pomeni »belopolti« v jeziku opic) ob pomoči živalskih prijateljev zraste v neustrašnega gospodarja džungle. Knjigo in še številna nadaljevanja je v letih 1912 do 1965 spisal Edgar Rice Burroughs, ki mu je s tem padla žlica v med, saj je njegov vseprisotni Tarzan postal prava kulturna ikona, ki naj bi promovirala geslo »nazaj k naravi«, prvobitnost, beg od pokvarjene civilizacije v neokrnjeni paradiž. A neredki menijo, da ima zgodba tudi manj prijetne vidike.
Kanibalizem in evgenika
Tarzan je nastal v obdobju, ko je bil zahodni imperializem še precej živ, prav tako je bilo živo rasno razlikovanje oziroma prepričanje o večvrednosti belopoltih v vseh pogledih; mnogi so videli domorodce in prebivalce v kolonijah kot neuke brezpravne barbare. V tako okolje v britanski zahodnoafriški koloniji pripotuje Tarzanova družina. V Burroughsovi sicer zelo berljivi knjigi si mladi Tarzan, po katerem se pretaka angleška aristokratska kri, ogleduje prebivalce bližnje vasi – ti so naslikani kot grozni divjaki, ki prakticirajo kanibalizem in radi mučijo druge. Poleg njih je temnopolta oseba v zgodbi le še ena – Janina obilna ameriška pestunja Esmeralda, ki govori v polomljeni angleščini in je strah in trepet za neubogljive otroke. Bogata zbirka stereotipov o temnopoltih, torej.
Po drugi strani pa je Tarzan kot kakšen grški bog, sam, brez kakršnekoli pomoči, se nauči brati knjige, ki sta mu jih zapustila njegova mama in oče, tako rekoč čez noč osvoji ducat tujih jezikov, da ne omenjamo njegovih popolnih potez in sposobnosti, ki jih nima nihče drug (v eni od knjig ga je Burroughs naredil celo nesmrtnega). Fant tudi nima težav z ubijanjem živali, ki jih najraje je kar surove, čeravno je preživel prav po njihovi zaslugi.
Barbika za družico
Oglasile so se tudi feministke. Tarzanova Jane je lutkica, odeta v, kako pripravno, zgolj nekaj krpic, skrbno naličena in pripravljena na najpomembnejšo vlogo v življenju – da postane mati. Je nemočna in nesamostojna, zato se zateče v varen objem svojega izklesanega mača, ki bo že znal poskrbeti zanjo. Si Tarzan res ni mogel izbrati kake domačinke? Ne, Burroughs je menil, da je zanj primerna le pripadnica bele rase, in je zadevo rešil tako, da je med svojim junakom in domorodci vzpostavil precej antagonističen odnos. Disney je v svoji animirani priredbi iz leta 1999 naredil še korak dlje v napačno smer – da bi naredil prostor za Jane in se, precej neposrečeno, izognil razlikovanju po barvi kože, je iz Tarzanove domovine Afrike enostavno odstranil vse prebivalce.
Berimo pravilno
Znani ameriški intelektualec Gore Vidal je menil, da je Tarzan neposrečena manifestacija predsodkov do druge rase, družbenega statusa in (ženskega) spola. Zaradi svojih kulturnih in družbenih vrednot je politično precej nekorektna zgodba, a če bi jo umaknili s knjižnih polic, bi morali enako storiti tudi s Hemingwayem, Kiplingom, Fitzgeraldom in mnogimi drugimi pisatelji in njihovimi knjižnimi deli. Raje se jo naučimo pravilno brati in kritično ovrednotiti, svetuje Vidal. Kaj o tem menijo ustvarjalci filmov o Tarzanu, pa je že drugo vprašanje.
Tarzan 3D
Tarzan se v nekoliko temačnejši zgodbi, ki se naslanja na Burroughsov izvirnik, bojuje proti vojski plačancev, ki jih je nadenj poslala pohlepna korporacija Greystoke Energies. Skupaj z Jane, v katero se je zaljubil na prvi pogled, se zoperstavita grozeči ekološki katastrofi. Animiranemu 3D-filmu nemško-ameriške produkcije, v kateri nastopajo celo dinozavri in nezemljani, so glasove in telesa za poznejšo računalniško animacijo v glavnih vlogah posodili Kellan Lutz, Robert Capron, Mark Deklin in Jaime Ray Newman, na voljo pa je tudi verzija, sinhronizirana v slovenščino, z glasovi Aleksandra Golje, Tine Ogrin, Mirka Medveda, Renata Horvata idr.
