S fotografom naju pusti čakati, ko končno pride, najprej želi, da mu nekdo popravi očala, iz katerih mu je padlo steklo. Je sicer prijazen in pozoren sogovornik, a si vmes večkrat sredi stavka dovoli, da nagovori znanca pri sosednji mizi, pozdravi mimoidoče ali pomaga nekomu iskati sol (pogovarjala sva se v jedilnici). Ne, ne, to niso zvezdniške muhe! »Ne maram igrati zvezde, z ljudmi skušam biti iskren,« pravi Udo Kier. In da ostane prizemljen, 70-letni Nemec že več kot dvajset živi v puščavskem Palm Springsu, stran od množic in betona. »Obožujem puščavo,« med pogovorom večkrat omeni.
Na sceni je že več kot štirideset let, pohvali se lahko z več kot dvestotimi filmi, tako hollywoodskimi uspešnicami, nizkoproračunskimi grozljivkami kot art projekti. Če naštejemo le nekaj najbolj znanih naslovov: Znamenje hudiča (1970), Meso za Frankensteina (1973), Kri za Drakulo (1974), Zgodba o O (1975), Lili Marlen (1981), Moj mali Idaho (1991), Ace Ventura (1994), Barb Wire (1996), Lom valov (1996), Armageddon (1998), Rezilo (1998), Začetek konca (1999), Melanholija (2011), Jekleno nebo (2012). Sodeloval je s priznanimi režiserji, kot so Dario Argento, Rainer Werner Fassbinder, Wim Wenders, Paul Morrissey, Gus van Sant, ter velja za »muzo« Larsa von Trierja (zaigral je v vseh njegovih filmih razen dveh, sta odlična prijatelja in Udo je celo boter Larsove hčerke Agnes). Kljub zelo raznoliki karieri se ga drži sloves igralca iz grozljivk in erotičnih filmov ter filmskega zlobneža ledeno modrih oči in prodornega pogleda. Znameniti pogled je še vedno tu in z veseljem ga demonstrira. In z veseljem tudi že neštetotič pove anekdote o svojem rojstvu leta 1944 (ko so uro po tem porodnišnico bombardirali, on pa je ostal živ, ker je mama prosila, če ga lahko ima še malo ob sebi), vstopu v igralstvo (v Londonu ga je videl režiser Michael Sarne in ga želel za svoj kratki film Road to Saint Tropez (1966), ker se mu je zdel tako privlačen) ali naključnem srečanju z režiserjem Morriseyjem (v letalu si je zapisal Udovo telefonsko na zadnjo stran potnega lista in mu mesec dni kasneje ponudil vlogo v Frankensteinu in Drakuli) – čeprav ga o tem sploh ne sprašujem. A takšen pač je Udo Kier, rad se pogovarja, ponosen je na svojo zgodovino, rad ima življenje in skuša ves čas uživati.
Kako se počutite v Ljutomeru?
Že več let so me vabili, a se ni izšlo, letos pa sem prišel, ker sem bil pred tem na festivalu v Karlovih Varih. Dobro se imam. Stanujem v hotelu, ki ima tudi vinsko klet, tako da imam veliko težkega dela. (smeh) Po več kot petnajstih letih sem si zopet ogledal film Kri za Drakulo; moram reči, da je dober . Čeprav je vampirski, je nedolžen. Današnji vampirji so temačni, letijo, veliko je tehnologije, stari filmi pa so bili videzi precej preprosto, a so bili bolj strašljivi. Ampak zanimivo, da je bil Meso za Frankensteina leta 1973 narejen v 3D-tehniki. Takrat je bilo le pet takšnih filmov na svetu, danes pa je vse 3D.
Vam 3D ni všeč?
Ne. Gledal sem Avatarja, ampak glavni igralec tam je tehnologija. Kaj sem si od filma zapomnil? Modri ljudje, beli ljudje in zelo erotična Michelle Rodriguez v letalu. (smeh) Vsi govorijo o neverjetni tehnologiji, ne pa o zgodbi ali igralcih. Nekaj let nazaj sem na primer posnel Jekleno nebo, ki je sama tehnologija. Snemali smo v orjaškem zelenem studiu, vse je bilo dodano kasneje, zato smo si morali igralci vse predstavljati: tamle je nebo, na njem orjaško letalo … A mi je bilo všeč, pri komediji deluje.
Je to prvi film, ki ste ga snemali pred zelenim platnom?
Ko sem bil mlad, je bilo to modro platno. (smeh) Enkrat sem komentiral prenos oskarjev za neko nemško televizijo, kjer sem bil v modrem studiu. Bilo je zanimivo. (smeh) Tehnologija je neverjetna in hkrati strašljiva. Sem namreč iz starejše generacije, že ko je prišel faksirni stroj, sem potreboval kar precej časa, da sem se sprijaznil, da lahko moje pismo že čez nekaj minut prispe v Ameriko. Imam pa rad internet, ker ponuja vse informacije, karkoli želiš vedeti, na primer kako dolgo živi hrast, katere začimbe gredo v golaž, kdo so člani žirije na Grossmannu …
Ste se na Grossmannu zabavali?
Seveda, zelo. Veliko dobrega vina in zanimivih ljudi. Živim v Kaliforniji, rad imam puščavo, tam ni toliko stika z ljudmi, sedaj pa sem bil na dveh festivalih zaporedoma – toliko nisem govoril že leta. (smeh)
Je vaš življenjski moto zabavati se?
Prej bi rekel uživati v življenju. Ne maram igrati zvezde, skušam biti iskren z ljudmi in uživati, kar se da. Edini greh je čas, ker ko se postaraš, nisi več tako aktiven, ampak postaneš bolj voajer. Ko sem bil mladenič v New Yorku, sem bil vsako noč zunaj: zabave, gledališče …, sedaj pa stvari bolj opazujem. Ugotovil sem, da se ne smeš vračati na mesta, kjer si se imel v mladih letih odlično, ker ni več isto, vse se spreminja. Nekatere stvari je bolje ohraniti v spominu, ne jih skušati podoživeti. Na primer Rim, kjer sem živel pet let … (Nadaljuje z zgodbicami o snemanju v znamenitem Cinecittà in naključjih, ki so ga tja pripeljala.)
Verjamete v usodo?
Verjamem v števila, moja so 14, 10 in 44 – moj rojstni datum. Usoda pa … (premišljuje) Če obstaja, je moja zagotovo dobra, ker če ne bi bil v določenih trenutkih na določenih krajih, se stvari ne bi odvile tako, kot so se. A prej bi rekel, da je to sreča. Od nekdaj trdim, da imam srečo. In sem srečen; srečen, da sem še vedno zdrav in normalno hodim, vidim in slišim. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
Po vseh teh letih še vedno uživate v snemanju filmov?
Ja, ker jih lahko skrbno izbiram. Rad delam predvsem s prijetnimi ekipami. (Našteva številne prijetne režiserje, s katerimi je delal, in naključja, ki so privedla do srečanj z njimi.) Ne maram pa delati z ljudmi, ki so preveč ambiciozni in komplicirajo. Skozi leta sem ugotovil, da so resnično dobri igralci, kot na primer Bill Pullman, najbolj prijetni ljudje. Negotovi so tisti, ki delajo težave.
Kmalu boste snemali Jekleno nebo 2. Imate radi nadaljevanja?
Ne, ampak tega bom posnel zaradi ekipe, ki je super. Sicer nadaljevanj ne maram, ker nikoli niso narejena iz umetniških, ampak denarnih razlogov. Si bi pa rad ogledal novega Terminatorja, ker poznam Arnolda, skupaj sva posnela film Začetek konca. Ne morem verjeti, da je Jurski svet v Ameriki v enem tednu ali dveh zaslužil več kot pol milijarde. Pol milijarde! Preveč ničel, da bi sploh lahko izračunal! Ampak očitno so nadaljevanja gledana.
Ker jih ljudje želijo gledati, ali ker nimajo boljše alternative?
Ker jih želijo. Na primer Misija nemogoče: gledajo jo zaradi Toma Cruisa, pa tudi zato, ker so filmi zanimivi in se dogajajo na lepih lokacijah. (Spet odplava v svoje spomine na snemanja na različnih koncih sveta. In omenja srečo, ki ga je do poklica pripeljala.)
Trdite, da ste igralec postali po naključju. Kaj pa ste želeli postati?
Res nisem nameraval biti igralec. Hotel sem delati za kako veliko mednarodno podjetje, zato sem se šel v Anglijo učit angleščine. V mislih sem imel Bayer, ker smo živeli blizu tovarne in v oči me je ves čas bodel njihov orjaški neonski napis. Če bi šel po svoji začrtani poti, bi torej ljudem prodajal aspirine. (smeh) V Londonu je k meni pristopil Sarne in mi ponudil vlogo žigola. Nič nisem vedel o snemanju ali filmski industriji. Ko je film prišel v kine, so začeli o meni pisati same lepe stvari, plačali so mi in všeč mi je bila pozornost, komu pa ni, zato sem se odločil, da bom poskusil. In strašno lepo se je slišalo, ko si v baru komu povedal, da si igralec, sploh pri dekletih je to vžgalo. (smeh)
Tudi v žanru grozljivk ste pristali po naključju?
Ne, zaradi Morriseyja, ki sem ga spoznal na letalu. Še sam sem se začudil, da me hoče za Drakulo. Tako mladega? Ampak saj nisem snemal samo grozljivk. Sem čisto običajen človek, ki ima rad živali, rad vrtnari, kuha za prijatelje …, v filmih pa igram morilce, vampirje, Hitlerja … Ker se pri tem zabavam.
Zakaj so grozljivke še vedno tako priljubljene, čeprav je današnji svet precej grozljiv že sam po sebi?
To je drugačna groza. Grozljivke gledajo, ker je to horor s humorjem, včasih je že naravnost karikiran. Gledajo ga zaradi zabave. Ob grozljivkah se največkrat smejijo. Ampak jaz imam raje stare grozljivke, kjer stvari niso bile tako nazorno prikazane. In rad imam filme o miški Mikiju ali Treh prašičkih, strašno so zabavni, čeprav so tudi zlobni. Zelo zlobni. (smeh) (To ga spomni na živali, ki jih ima na svojem posestvu, spet se vrne na temo puščave.)
Živite v puščavi. Zakaj vas tako privlači?
Ker je preprosta forma civilizacije, kjer rastejo le posebne rastline. Rad imam drevesa, neverjetna so. Zanimiv je naš odnos z njimi: posadimo jih, nato pa drevesa postajajo vedno večja, mi pa vedno manjši. Puščava je zame čista. Imam več posestev, večina je obdanih z gorami, tudi te imajo neverjetno moč. In moj dom je v stari knjižnici, ki je bila nato vrtec. Stene je torej najprej prežel intelekt, nato pa nedolžnost otrok. Čutim te energije. Tam zbiram pohištvo, umetnine … Upam, da bom v puščavi tudi umrl.
Ste posadili kakšno drevo, ki ima za vas poseben pomen?
Ja, palme. Ko sem bil majhen, bili smo revni, mi je teta, ki je imela malo več pod palcem, z dopusta vedno poslala razglednico s palmami. Pri devetnajstih sem v Cannesu prvič videl palmo v živo. Danes jim imam na svojih posestvih vsaj sto, vse sem posadil sam. Moje življenje je iz razglednic postalo realnost. (smeh)
