»Za menoj je pestro obdobje, saj sem v vseh teh letih doživela marsikaj. Ker sem po naravi radovedna, sem se ukvarjala z veliko različnimi stvarmi,« pravi slavljenka Flora Ema Lotrič. »Hvaležna sem prav za vsako izkušnjo posebej, ne glede na to, ali je bila lepa ali ne. Zdaj se končno zavedam, da dokler ne postaneš samozavesten, ne moreš uspeti. V šovbiznis sem vstopila zelo mlada, že pri šestnajstih letih, v času, ko še ne veš, kaj bi sam s sabo. Takrat sem nastopila v oddaji Misija Evrovizija, kar je bilo zame nekaj novega, saj prej nikoli nisem nastopila niti na šolski predstavi. Nenadoma sem se pojavila na televiziji, ki jo je spremljalo veliko več ljudi kot danes. Tega pa moji sošolci oziroma predvsem sošolke niso sprejeli najbolje. V šoli sem bila velikokrat odsotna, saj sem imela veliko obveznosti, nastope na televiziji, nastope čez teden, vsak dan tri ure vaj, zaradi česar sem imela v šoli nekatere ugodnosti. Če sem bila na televiziji v nedeljo do srede noči, je bilo logično, da v ponedeljek nisem mogla pisati testa iz matematike, in to je šlo sošolcem zelo na živce, še zlasti puncam, ki smo mi vse to zavidale. V četrtem letniku gimnazije nisem hotela več hoditi v šolo in zelo sem hvaležna razredničarki, ki je videla, kaj se dogaja, in mi je pri tem pomagala. Ona mi je tudi približala ljubezen do nemškega jezika, ki sem ga pozneje še kako potrebovala, saj sem študirala na Dunaju in imela predavanja v nemškem jeziku. V srednji šoli sem imela v razredu samo eno prijateljico, družila sem se večinoma s fanti, z enim sva še zdaj prijatelja in vesela sem, da sva ta odnos ohranila.«

Ljudje v različnih obdobjih življenja prijateljstva sklepamo na različne načine in pevka pravi: »Vse bolj ugotavljam, da so nekateri ljudje prišli v moje življenje čisto po naključju. Z nekaterimi sem se ujela, z drugimi ne. To je skupek občutkov, energij in prav posebnega odnosa, ki nas je zbližal. Nimam veliko prijateljev, a tista prijateljstva, ki me spremljajo, so toliko bolj pristna.«

Danes Flora Ema ve, da ti vsaka izkušnja pomaga, da svet spoznaš z različnih vidikov. »Nikoli več ne bi šla v srednjo šolo, bi pa spet počela vse tisto, kar sem počela od 16. leta dalje, tako na glasbenem področju kot tudi kot igralka in voditeljica. S pevskim prebojem na glasbeno sceno se mi je izpolnila želja, ki sem jo gojila, odkar se spomnim. Že moja prva igrača, ki se je spomnim, je bil mikrofon. Zelo sem se razveselila in takoj sem začela peti, od babice pa zahtevala, da zraven igra na citre.«

Zdaj, ko se je srečala s tridesetico, je zelo zadovoljna sama s seboj. »Uspeš takrat, ko postaneš samozavesten, ko začneš verjeti vase in v to, kar počneš. A vedno ni lahko. Ko delaš, moraš biti zanesljiv. Na slabe dni moraš takrat, ko si na odru, težave pustiti doma. Ni vedno lahko, a zavedati se moraš, da so ljudje tam zaradi tebe in te želijo na odru doživeti v tvoji najboljši različici. Njih ne zanima, kaj se ti dogaja v zasebnem življenju.«

Mnogi jo večkrat sprašujejo o njenem imenu, večkrat tudi zamenjajo njun vrstni red. »Sem Flora Ema in to mi zveni dobro. Ko kdo zamenja vrstni red, se vprašam, a to vam zveni tako privlačno, ker meni nikakor ne,« pojasni z nasmehom na obrazu lepotica, ki si zelo rada vzame čas zase. »Še zlasti sem vesela, če imam prosta jutra in dovolj časa, da naredim jogijske vaje, meditiram, se v miru stuširam in umijem lase, pojem zajtrk. Če zavestno in umirjeno začnem jutro, grem lažje skozi dan. Zavedam se, da si to lahko privoščim zdaj, dokler nimam otrok, potem bo najbrž vse drugače.«

Tako kot je njeno življenje v nekaterih pogledih drugačno, je bil tak tudi njen rojstni dan. »Rada imam praznovanja, a tokrat sem si zaželela nekaj posebnega. Na rojstni dan sem povabila same punce, saj sem si želela, da ta dan skupaj preživimo nekoliko drugače. Ni nas bilo prav veliko, a zato smo se lahko bolj povezale in se posvetile druga drugi. Vzele smo si ves dan prosto, jaz pa sem poskrbela za presenečenje. Najprej smo šle na jogo in pri tem res uživale, se sprostile in se napojile z energijo, da smo lahko nadaljevale s praznovanjem, na katerem ni, tako kot se za rojstni dan spodobi, manjkalo ne hrane ne pijače. Všeč mi je bilo, ker so si prijateljice vzele čas zame in smo ga preživele tako, da se bomo tega dne še dolgo spominjale. Sama sem zelo zasedena in nimam prav veliko prostega časa, zato mi taki trenutki še toliko več pomenijo.«

Seveda pa prijateljice niso pozabile na darila. »Bilo jih je kar nekaj in vsako darilo posebej je bilo odsev tistega, ki ga je podaril. Najbolj pa sem se razveselila enega majhnega darila. To je bila Chanelova rdeča šminka, saj pravijo, da mora vsaka prava ženska imeti rdečo šminko in jo nositi s ponosom, saj jo to naredi še bolj ženstveno.«