»Že to, da me je pred leti izbrala v svojo ekipo, s katero po Sloveniji prepevamo njene šansone, je velikanska čast in privilegij. Zdaj pa sem jo začutil še v povsem drugačni luči. Zelo od blizu, saj sva dva tedna preživela drug ob drugem,« začne pripoved o Svetlani Makarovič Tomaž Mihelič, pevec skupine Sestre.
Čeprav je bila vožnja v deželo gejzirjev, škratov, trolov in bruhajočih vulkanov naporna, je užival v vsaki minuti. »Počutil sem se kot vnuk, ki ga babica pelje na zadnje popotovanje. Najprej smo se odpeljali na sever Danske in se tam vkrcali na ladjo. Nato smo tri dni pluli po razburkanem morju, se vmes čudili lepotam Ferskih otokov in naposled le prispeli v eno najlepših evropskih držav. Od nekdaj sem si jo želel obiskati, a si nikoli nisem mislil, da jo bom lahko občudoval z eno svojih največjih vzornic. Od malega sem rasel z njenimi knjigami in danes sem bistveno bolj samozavesten prav zaradi nje. Skozi pravljice in pesmi je vame zasadila občutek, da se je vredno truditi za svoje sanje. In zdaj jih živim,« se razneži. »Ob večerih mi je v sobi, ki sva si jo delila, pripovedovala razburljive zgodbe iz mladosti. Med odraščanjem je okusila veliko trpkosti in bolečine, zato sem še toliko bolj fasciniran nad njenim smislom za humor. Ogromno smo se smejali in v mojih očeh je prava junakinja, da si pri skoraj 86 letih upa na tako zahtevno pot. Idejna vodja celotne odprave je bila režiserka Petra Seliškar, še ena vrhunska ustvarjalka, ki se podpisuje pod dokumentarec o tej neverjetni ženski. Čudi me, da o Svetlani še ni bilo posnetega zares dobrega filma, in veselim se končnega izdelka,« pove avtor knjige 33, ki je z njo letos poleti osvojil široko bralsko občinstvo, eno od posvetil na rdečih platnicah pa mu je napisala tudi Svetlana. »Kakšen srečnež sem, da imam njeno podporo. Je le mojstrica pisane besede, in čeprav je prvakinja med našimi poeti in literati, je pohvalila moje delo. V knjigi sem opisal še eno zanimivo pot. Skoraj tisoč kilometrov dolgo pešačenje po Caminu, ki me je prek Pirenejev in čez hrbtišče Španije pripeljalo do Santiaga de Compostela. Vmes sem spoznal pisano druščino in si ustvaril novo družino. Predvsem pa me veseli, da lahko z izkupičkom prodanih knjig izboljšam bivanjske razmere otrok in njihovih staršev v Afriki. Hvaležen sem Založbi 5ka in Petri Škarja, da sta imeli posluh za mojo človekoljubno akcijo,« poudari.
Za to akcijo se je ravno pred dnevi spet podal na črno celino, saj se želi neposredno prepričati, v kako zahtevnih okoliščinah živijo tamkajšnji prebivalci. »V Tanzaniji sem bil na začetku leta in sklenil, da ne bom samo nemo opazoval bede ubogih in nič krivih ljudi. Zavedam se, da ne morem rešiti planeta ali nahraniti vseh lačnih. Lahko pa sem drobna sprememba v tem krutem svetu, za katerega upam, da se bo odločno uprl sistemu, kjer peščica privilegiranih ne izbira sredstev, da bi postali še bolj bogati. In tudi tega me je naučila Svetlana Makarovič: da se ni vredno pehati za denarjem, temveč se z empatijo zavzemati za blaginjo najšibkejših,« se zamisli in naredi inventuro pestrega leta. »Ne morem verjeti, da je mogoče v samo dvanajstih mesecih doživeti toliko stvari. Med drugimi smo s Sestrami nastopili tudi na Magnificovem zgodovinskem koncertu pred 23.000-glavo množico. Še sreča, da sem deloholik, vajen hitrega tempa in stresnih okoliščin. Vmes sem občutil posledice dolgih delovnikov, ko sem za dva meseca pristal v postelji. Zaradi nenehnega pisanja in drugih projektov se mi je premaknila medenica in bolečine so bile neznosne. Na pomoč so mi priskočili prijatelji in znanci. Celo nasveti šampiona Petra Prevca so bili koristni in z ustreznimi vajami sem se spet postavil na noge. Včasih v želji, da bi pomagali drugim, pozabimo nase in takrat jih dobimo po glavi. Če ne drugače, te izčrpan organizem opomni, da se je treba ustaviti. Vendar imam to prednost, da obožujem svoje delo in da se na krilih ljubezni še hitreje podam v naslednje podvige,« sklene in se veseli, da bo božič in novo leto prvič doslej dočakal z afriškimi sestrami in brati.
