Maja Mihalinec Zidar je s športom praktično odraščala, saj je bila vsa družina povezana z njim. Oče in mama sta nekdanja odbojkarja. »Mami je igrala odbojko in dobrih pet mesecev po rojstvu sem jo že spremljala na prvem tekmovanju v Poreču. Tudi pozneje me je pogosto vzela s seboj na treninge in priprave, podobno kot zdaj jaz počnem z Zaro. Sem dobila tudi kak nasvet, se mi pa zdi, da so se od tistih časov stvari kar spremenile in da imamo zdaj dosti več znanja glede vračanja v šport po porodu. Mi je bilo pa seveda to, da je mami tudi po mojem rojstvu imela uspešno odbojkarsko kariero, vedno v spodbudo.«

Trening po porodu

Maja je prvič postala mamica pred devetimi meseci in življenje se ji je odtlej precej spremenilo: »Med drugim so se spremenile prioritete in preživljanje prostega časa. In spanje, tega je precej manj. Že v prvih tednih po porodu sem začela s programom vračanja v trening, najprej z vajami za krepitev medeničnega dna, potem z vajami za moč, nekje tri mesece po porodu sem začela spet teči, decembra, šest mesecev po porodu, pa sem se ekipi pridružila na pripravah. V prvih tednih se mi ni prav nič mudilo na stadion, potem sem se treningov spet vse bolj veselila. Ni pa šlo vse gladko in še zdaj, devet mesecev po porodu, nisem čisto tam, kjer sem bila pred nosečnostjo. Vse bolj se navajam na nov način življenja in temu tudi prilagajamo treninge, me pa čaka še kar nekaj dela, da se vrnem na raven, ki jo želim spet doseči.«

Nastopila je že na nedavnem državnem prvenstvu, kjer je prej redno posegala po zlatih medaljah, zdaj pa je ostala brez nje. Osvojila je peto mesto, a si je priborila naziv najhitrejša slovenska mamica: »Res so mi dodelili ta naziv. Po nekaj tednih treningov sem se počutila dobro in zdelo se mi je zabavno, da si za dodatno motivacijo zadam cilj tekmovati na državnem prvenstvu. Trener se je kar strinjal in tako sem že v dvoranski sezoni povsem nenačrtovano nastopila na dveh tekmah. Ker sem vedela, da moja pripravljenost še ni bila na ravni, kot sem sicer vajena, je bila ta odločitev kar precej zunaj mojega območja udobja. Rezultat je bil sicer še daleč od mojega osebnega rekorda, sem bila pa kar ponosna nase, da mi je manj kot devet mesecev po porodu uspelo spet stati na startu.«

Olimpijske igre v Parizu

Maja ima visoke cilje in pred njo je še veliko dela, saj se želi uvrstiti na olimpijske igre, ki bodo naslednje leto v Parizu. To bi bile že njene tretje: »To ostaja moj glavni cilj. Že v letošnji poletni sezoni načrtujem vrnitev na tekme, merim tudi že na kakšen nastop na mednarodnem prvenstvu. Program v letošnji sezoni bo pester in veselim se že vrnitve v tekmovalni ritem.«

Pot do uresničitve njenih ciljev pa je zelo pestra. »Z Zaro se zbudiva med 7. in 8. uro zjutraj, zajtrkujeva, se poigrava in pripraviva za odhod na trening. Dvakrat tedensko med dopoldanskim treningom jo čuvata babici, v času sobotnega in popoldanskih treningov se družita z očijem, preostale dni pa jo vzamem s seboj. Po treningu se z Zaro velikokrat odpraviva na sprehod, sledi kosilo, popoldne pa je spet čas za igro, druženje s prijatelji ali kakšno drugo aktivnost. Zara zaspi med 7. in 8. uro zvečer, tako da je potem čas še za preostala opravila in kakšno serijo na Netflixu. Zaro sva v vrtec že vpisala, tako da zdaj čakamo na prosto mesto. Je zelo dobrovoljna, radovedna in živahna deklica, tako da nam zagotovo ni nikoli dolgčas.«