Zakonca Rugelj sta se spoznala pred četrt stoletja, ko je Renate prišla k Samu na razgovor za službo. »Na razgovoru sem morala reševati zapletene psihološke teste, danes mislim, da so bili očetovi,« se na glas zasmeje Renate, ko omeni znanega dr. Janeza Ruglja, Samovega očeta. Samo, ki je na začetku pogovora malo bolj resen kot Renate, presenečen doda: »O teh testih se sploh ničesar ne spomnim. Vem pa, da se je Renate hitro znašla na novem terenu. Bila je pobudnica, da smo se lotili revije o filmih Premiere in tudi Bukle, revije o knjigah. Oba sva zaljubljena v filme in knjige. Sčasoma sva videla, da naju zanima veliko istih stvari, in sklenila sva, da greva skupaj po poti. In ta pot je zdaj že kar dolga, zdi se mi, da sva tudi že kar nekam prišla. In na njej se oba dobro počutiva.«
Kot Venera in Mars
»Še zdaj ves čas iščeva presečišča najinih interesov in idej,« ga dopolni Renate. »In ker imava veliko skupno množico, nama je v odnosu lažje.« Samo nadaljuje: »Že pred časom sem se na primer namenil preteči maraton v Atenah. Vprašal sem Renate, ali gre z mano, a je imela takrat druge načrte. In sem se s tem sprijaznil, vse do lanske jeseni, ko sva šla in sem ga pretekel, pa zraven tudi malo raziskoval. Tako delujeva kot Venera in Mars, sva vsak svoj planet, imava pa tudi skupne krožnice. Vsake toliko se krožnici toliko približata, da nekatere stvari počneva skupaj. Hkrati pa ves čas dopuščava drug drugemu, da vsak počne tisto, kar želi. Ker ima vsak omejen čas na tem planetu, mora vsak uresničiti svoje stvari, ne more se ves čas prilagajati partnerju.«
Renate pojasni: »Ko je Samo pisal kako knjigo, svoj doktorat ali pa jaz magisterij, se je vsa pozornost usmerila v tistega, ki je potreboval spodbudo. Še danes mi hči očita, ker sem na vrata delovne sobe nalepila listek: 'Mami študira! Ne moti!'« se smeje Renate. Samo doda: »Zdaj pa imajo tudi otroci vse več svojih projektov, tako da se prilagajamo tudi njim, veva, da potrebujejo varno okolje, v katerem lahko sami uresničijo tisto, kar želijo. Renate to precej dobro razume in tu se skušam priklopiti na njeno frekvenco. In do zdaj se je to izkazalo kot dobro za vse.«
O družini
Ker sta mi še pred začetkom pogovora rekla, da sta nekonvencionalen par, ju vprašam za pojasnilo. »Stvari počneva po svoje, v vsakem segmentu življenja, ne hodiva po ustaljenih poteh. Delo si morava zorganizirati sama. Izmišljujeva si nove stvari, nove pristope k delu, sama si morava oblikovati vsak dan. V resnici ima vsak človek, ki sam skrbi za svoje delo, unikatno pot. Delava na kulturnem, knjižnem področju, ki ni lahko, a je za naju izpolnjujoče,« pojasni Samo.
Renate pa razkrije, kaj imata napisano na poročnih prstanih. »Sva šla, kjer je manj shojen gaz. To je prirejeni verz iz pesmi Roberta Frosta in govori o tem, kako se mora na razpotju v gozdu človek odločiti, po kateri poti bo šel.«
Med njima ni zamer, saj Samo vse stvari razčisti takoj: »Ni dobro, da se stvari nabirajo, zadržujejo, lahko se tudi tragično končajo. Štiri leta sem bil pri očetu v terapevtski skupini, njegovo delo pa sem potem od blizu spremljal še naprej. Tam sem se naučil pogovarjati o težavah.« Renate ga spet dopolni: »Zagotovo imata partnerja, ki se veliko pogovarjata, boljše temelje.« Tudi pri hitrosti življenja in dela sta malce različna. Samo bi rad izdal čim več knjig, Renate ga malo upočasnjuje. »Omejen čas nam je na voljo. Pri naši založbi smo izdali že več kot 400 knjig. Bi jih morali 500? Veliko pomembnih in res dobrih knjig smo že izdali. Pred nami pa ni več veliko let,« modro razmišlja Renate. Tudi Samo prizna, da nima več toliko energije za delo kot prej. In kakšno mamljivo ponudbo zna tudi zavrniti.
Kakšna pa sta kot starša? »Samo je super očka. V službi je avtoritativen, odločen, do otrok pa potrpežljiv in nežen. Jaz prej izgubim živce.«
Ker sta sinova iz Samovega prvega zakona, sta se še posebej potrudila, da ne bi čutila kakega manka. »Vsi trije so naši,« zatrdi Renate. »Želel sem si, da pri naju dobijo čustveno oporo, jasne meje in spodbudo, kadar pač kar koli od tega potrebujejo,« ima vzgojo otrok razdelano Samo. »Midva jim pokaževa, kaj se nama zdi prav, potem pa gledava, kaj prevzamejo od naju, od zdrave hrane do aktivnega življenja in delovnih navad. Za zdaj jim gre kar dobro. Zavedava se, da smo starši ves čas na opazovanju,« je prepričan Samo.
Hoja in hribi
Kako ju povezuje hoja, hribi? »Zaradi podjetja greva redko na počitnice za več kot teden dni. In počitnice vedno preživljava aktivno. Lanska Kreta je bila idealna destinacija. Ker je tam divja, neokrnjena narava, tam so morje in hribi, zdrava hrana, takšno pohajanje je zdravilno, očiščevalno tudi za partnerski odnos, nazaj sva prišla prenovljena, tudi partnersko vitalizirana. Je bil pa ta kretski pohod tudi dovolj velika pustolovščina, da si je zaslužil svojo pohodopisno knjigo Soncu naproti. Imela sva okviren načrt, koliko bi rada prehodila, nisva hitela, z majhnim nahrbtnikom sva pohajala po kozjih stezicah, jedla sva lokalno hrano in sploh poskušala biti čim bolj prvinska. Zato se nama je tudi zgodila tista reč, ki je popisana v knjigi in je zdaj ne bova izdala. Vse skupaj je bila tako telesna kot duševna preizkušnja za oba. In pogovarjala sva se o drugih stvareh, ne o službi,« sklene Samo.
