Kako tudi ne – pred dvanajstimi leti je začel poročati iz Nemčije, kjer je dogajanje vedno na hitrih obratih, odkar iz Beograda pokriva Balkan, je še bolj pestro. Da mu ne bi bilo kdaj dolgčas, je ob njem še družina – žena Janja ter otroka Gašper in Zala.

Pred dnevi je imel zaradi srbskih volitev vroče dneve, a je hudega tempa vajen že od prvih dni dopisništva. »Takoj ko sem se znašel v Berlinu, je umrl papež Janez Pavel II. in dopisništvo je bilo z menoj razširjeno še na Poljsko. Bilo je res izjemno naporno, tehniko sem šele priklapljal, stanovanje je bilo neopremljeno, jaz pa sem prvi mesec naredi 150 prispevkov, javljanj, pogovorov … Ostal je samo čas za spanje, a še tega premalo,« se spominja in se ob tem celo malce nasmehne.

Prve izkušnje so mu navsezadnje prišle še kako prav, ko je lani postal dopisnik iz Beograda in prve mesece preživel med Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Srbijo. »Vsak dan reportaža, zatem pa usklajevanje z uredniki, klicanje potencialnih sogovornikov za naslednji dan, rezerviranje hotelov, načrtovanje poti. Ko se v Gevgeliji odločiš, da želiš naslednji dan v Pirej in Atene, tam v sodelovanju z uredniki ugotoviš, da je najbolje, da se odpraviš še na Hios, ko si pa že ravno tam, pa samo na trajekt in v Turčijo … Za reportažo, ki jo ljudje gledajo po televiziji ali poslušajo na radiu, je veliko več dela, kot se zdi na prvi pogled. Bilo je iz rok v usta, ampak morda je bilo vse skupaj prav zaradi tega toliko bolj pristno,« pravi.

Več v tiskanih Zvezdah (št. 16/2017)