Pod svetlobo pritajenih luči znamenite mariborske kavarne Astoria, ob mizah in okoli šanka, se na pomladno mlačen četrtkov zvečer zbere manjša množica ljudi, nekje dvajset jih je. Z izjemo treh ali štirih obiskovalk in novinarske soborke z Večera so sami moški: nekaj urejenih srednjeletnih možakov, večja gruča radovednih penzionistov, še največ pa snemalcev, fotografov in tehnikov; večina jih dela za katerega od lokalnih medijev, nekaj pa za mariborsko zobozdravstveno podjetje VBO. »Team Edvard,« se mi nasmehne dobrodušen možak, ko ga pobaram, h komu spada.
Minila so leta, morda celo desetletja, odkar se je v Astorii zbralo toliko ljudi, da bi prisostvovali partiji šaha. Nekdaj, v dobi pred matrico, so se v kafičih dejansko pogovarjali ter si krajšali čas s šahovskimi vojnami in metanjem hudičevih podobic, kot so bogaboječi ljudje rekli kartanju. Da bi obudili spomin na tisti nedolžni čas in narodu pokazali, da se je moč imeti fino tudi tostran zaslona, so mariborski šahisti organizirali dvoboj med trenutno najbolj vročima glavicama na tej in oni strani Trojan. Devetletni Edvard si je vseslovensko slavo kakopak priboril, ko je s sestro Frido zmagal v šovu Slovenija ima talent, triintridesetletni Trajkovič pa je navdušil kot najpametnejši med pametnimi, ki so doslej tekmovali v kvizu Joker na TV Slovenija. V času, ko Maribor z lučjo pri belem dnevu, pa še mikroskopom in detektorjem kovin išče razloge za vzdrževanje svojega prislovično izraženega lokalpatriotizma, so njuni dosežki ob Dravi sprejeti s trkanjem na prsi. »Štajerci smo strašno ponosni, da prihajata od tukaj. In še bolj smo ponosni, da je vsak od njiju v Ljubljani prišel do konca!« oba tekmeca predstavi moderator.
Deček se trudi, da bi deloval sproščeno, smehlja se in klepeče s člani »Ekipe Edvard«, medtem ko njegov oče Marko na dolgo in široko razlaga kolegici z Večera – o sebi. Na uho ujamem nekaj o tem, kako kot otrok ni prenašal porazov in je moral zmagati v vsem, čisto v vsem, od šaha do monopolija; šele v zadnjih letih se je menda naučil, da ne more biti najboljši ... Edvard skupaj s sestrico napeto preučuje list papirja, na katerem so napisane različne šahovske kombinacije; jasno je, da se je na dvoboj pripravljal sistematično in karseda vestno. Širokopleči Ivan, dobričina, medtem sproščeno klepeče z znanci in obiskovalci, preprosto zadovoljen, da je tukaj. Ko končno napoči čas za miroljubno mentalno klanje med črno-belimi polji, možak in otrok naredita promocijsko pozo za fotografe, stakneta čeli in se kakor na videz pogledata, nakar si podata roki in sedeta vsak na svoje mesto. Sivi panterji s krigli v rokah se vznemirijo, zganejo in približajo mizi; to so mariborski šahovski veterani, ki jih razganja od firbca.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
