»Velik del tega, kar vemo o zgodovini, je zakoreninjeno v lažeh in prikrivanju resnice,« pravi v spremni besedi avtorica knjige Natasha Tidd: »Včasih se vam bo vse skupaj zdelo brezupno mračno, vendar se v tej močvari laži vedno skriva svetloba. Kajti ko izluščimo zgodovinske laži, lahko bolje razumemo ne le zgodovino samo, temveč tudi dediščino preteklosti, ki nam je ostala vse do danes. To ni toliko knjiga o razkrivanju resnice, temveč bolj o mreži prevar, ki je skrivala resnico, in o iskanju razlogov, zakaj je ta mreža sploh nastala.« Sicer pa je knjiga razdeljena na poglavja glede na zgodovinska obdobja, ob vsaki zgodbi pa lahko vidimo tudi vzporednice z današnjim svetom.
Laži, laži, dokler ti ne verjamejo
Mislite, da je obrazec »pojdi v vojno, znebi se dolgov, pridobi oblast« nekaj novega? Da so se politiki tega spomnili šele v zadnjem času, ko je več kot očitno, da vojna prinaša nekaterim res ogromne dobičke? No, potem si oglejte biografijo Julija Cezarja, enega najbolj znanih državnikov rimskega cesarstva. Vzpenjanje po politični lestvici ga je stalo ogromno, zato se je kopal v dolgovih. Ko so ga po mandatu konzula postavili na prokonzulsko funkcijo v Galiji, je bil zaradi dolgov v nevarnosti, da izgubi vse. Ampak je hitro opazil, da bi bila prav Galija lahko njegova rešitev. Bila je namreč polna bogastev, živahna rimska trgovina s sužnji pa je ves čas iskala vojne ujetnike. Plen in dobiček od sužnjev bi mu torej navrgla bogastvo, samo ena težavica se je pojavila: potreboval je izgovor za začetek vojne! In ko ga je pleme Helvetov prosilo za dovoljenje za prehod čez dežele pod rimsko upravo, jih je zavrnil v upanju, da bodo vseeno prečkali rimsko ozemlje in mu tako dali izgovor za boj. Helveti so sicer izbrali drugo pot, ampak Julij Cezar je takrat že videl, kako bi se rešil dolgov, zato jih je vseeno napadel. Ker bi njegov ugled trpel, če bi se v javnosti razvedelo, da je pleme napadel brez povoda, je objavil svojo verzijo dogodkov v Zapiskih iz galske vojne, kjer je »pojasnil«, da so se Helveti nameravali naseliti zraven rimske province. Bila je popolna laž, a je delovala. In ker je dobro zaslužil, se ni ustavil! Ob pokolu civilistov germanskih ljudstev 55 pr. n. št. je recimo trdil, da večine niso poklale njegove vojaške enote, ampak so po izgubi vsakega upanja, da jim bo uspelo pobegniti, storili množični samomor! Verjetno bi tudi za Palestince v Gazi danes kdo trdil, da delajo množični samomor, če ne bi tehnologija tako napredovala, da se resnica težko prikrije, vseeno pa vidimo, kako prav je predsedniku Izraela prišla vojna, glede na to, da je bila njegova pozicija pred tem hudo v nevarnosti.
Po smrti Julija Cezarja se uporaba prikrojevanja dejstev za politično korist ni končala. Cicero je njegove metode ponesel še dlje in ustvaril enega prvih primerov lažnih novic. V seriji pamfletov in govorov je načrtno omadeževal podobo Marka Antonija in ga prikazal kot tirana. Med trditvami so bile recimo, da smrdi po bruhanju zaradi pijančevanja, obtožbe o tatvinah in nasilništvu in celo trditev, da je bivši prostitut. Čeprav niso vsebovale skoraj nič resnice, Antonij še po dva tisoč letih velja za brezobzirnega razvratneža. Laži so padle na plodna tla in Antonij je v boju proti Oktavijanu izgubil volitve, Cicero je slavil, ampak ne za dolgo. Oktavijan je namreč za njegovim hrbtom združil moči z Antonijem in Lepidom. Ko so prevzeli oblast, so hitro sestavili seznam sovražnikov, ki jih je treba obsoditi na smrt, med njimi tudi Cicera, ki so ga obglavili. Vas morda laži o političnih nasprotnikih spomnijo na pizzagate – kako so Hillary Clinton pripisali sodelovanje v pedofilski združbi, za katero sploh ni dokazov o obstoju?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
