Pred obiskom pri družini Razpotnik na Mlinšah postanem pred njihovo hišo. V pomladne barve odeta pokrajina se kopa v melodiji skladbe Cvetje v jeseni, ki prihaja iz nje. Prekrasno, pomislim. Nežen vetrič ponese pesem med krošnje dreves, podobno kot sama nekaj trenutkov zatem potrkam na vrata, da bi ponesla v svet zgodbo o fantu, ki tako čudovito igra na klavir. Sledim zvokom v dnevni prostor, kjer se 21-letni Tim ne pusti motiti, zbrano sledi svojim prstom, ki urno drsijo po tipkah. Kadar stopi v čevlje pianista, se namreč prelevi v nadarjenega mladega moškega, kakršen bi nemara bil, če mu življenje ne bi namenilo drugačne poti. Ko vstane, navdušeno zaploskam, njemu pa prek lic zdrsne kot črta raven nasmešek. Hip zatem spoznam še Timovo drugo plat. Za mamo Rosito in očetom Petrom ponavlja posamezne besede, malce okorno, a dovolj razumljivo. Celotnih stavkov ne izgovarja, so pa vsi vešči dajanja predlogov, da pogovor steče. Nobenih težav, razumemo se. Po sprva zadržanem vedenju se sprosti, veselo vzklikne in mimogrede ljubeče objame mamo. In tako ne traja dolgo, ko se prikupno razživi ter navdušeno pozira pred objektivom naše fotografinje. Hitro navežeta stik, se zarotniško hahljata in si z dlanmi dajeta petke. Ko postanemo preveč dolgočasni, usmeri pozornost v sok in piškote na mizi, si ob mamini privolitvi postreže, nato pa jo mahne v svojo sobo, kjer se posveti sestavljanki.
Ni vse lepo, kot se zdi
»Sicer mu ugaja družba, všeč mu je, kadar se okoli njega kaj dogaja, kadar pa mu je dovolj, se umakne. Povsem dobro se počuti sam s seboj, ne išče stikov ali prijateljske bližine,« razložita zakonca Razpotnik, ki sta po razmisleku pristala na povabilo, da v Jani predstavimo njegovo zgodbo. »O tem se še vedno premalo govori. Ko ljudje slišijo besedo avtizem, si običajno predstavljajo nadpovprečno inteligentnega človeka, a ni vedno tako. Tim je pri stvareh, ki ga zanimajo, izjemno bister, po drugi strani pa je zanj uspeh že, da nam zna povedati, kaj želi, pa da ob stalnem nadzoru samostojno opravlja osnovne življenjske potrebe, kot je na primer skrb za higieno in hranjenje, ter se lahko giba v družbi s čim manj izpadi neželenega vedenja. Ker sodi med osebe, ki se ne morejo prilagajati sistemu, je dolgoročno nezaposljiv, čeprav bi take ljudi zaradi njihovega posebnega razmišljanja lahko uporabili na marsikaterem področju. Žal tega kot družba še ne znamo,« sklene dlani mama Rosita in poudari, da se za zunanje opazovalce morda zdi, da se imajo povsem dobro, a se v resnici daleč od oči okolice odvijajo težke bitke. »Tudi pri 21 letih ga ne moremo pustiti brez nadzora, naše življenje je polno izzivov in skrbi.« In prav skrbi, ki se z leti prevešajo v otipljiv strah, so eden izmed razlogov za ta članek. »Kaj bo z njim, ko nas več ne bo?« znova in znova premlevata starša.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
