Kratki filmi praviloma ne postanejo uspešnice. Razen festivalskega občinstva jih komaj kdo vidi. Ampak Dimadurov filmček, ki v oster kontrast postavlja tiste, ki imajo, in one, ki nimajo, tiste, ki hrano mečejo stran, in druge, ki so lačni, se je znašel na spletu in dobil povsem novo občinstvo. Občinstvo, ki morda sploh ne hodi v kino. Njegovega Piščanca pa so videli – ogledalo si ga je več milijonov ljudi. Reakcije so bile strašansko različne, od zelo pozitivnih do skrajno odklonilnih in vseh vmes. Lepo, je napisal nekdo, ki očitno ni razumel poante. Kajti v tej zgodbi, v tem filmu, ni nič lepega. »Bog opazuje današnje svetovne voditelje za jutrišnjo skupinsko sodbo,« je menil drugi. Ne, ni nam jasno, kaj ima to s filmom. »Rečem lahko le, da je to sad kapitalizma. Islam ima rešitev tega problema,« je napisal tretji, ki pa je pozabil povedati, kakšna je. Nekomu je uspelo z enim stavkom užaliti katolike in mormone: »Katoliška cerkev ima na trilijone dolarjev, zakaj ne plačajo za razmah prebivalstva, ki so ga povzročili? Mislim, da to povzročajo zato, da bi dobili več katolikov, tako kot mormoni.«
Večina komentira, da jih je film ganil, nekatere je celo spravil v jok, nekateri pravijo, da se bodo po ogledu filma bolj zavedali, kakšno srečo imajo, drugi pozivajo, da je »treba nekaj narediti«, ampak zelo malo jih ima konkretne predloge. Nekatere pa je film preprosto razjezil. Ali celo razbesnel: »Ta film je tako depresiven, da mislim, da se grem kar takoj ustrelit. Hočem reči, ali moramo res romantizirati revne? Moramo še bolj izkoriščati njihov položaj? Pri revščini ni absolutno nič romantičnega in filmi, kot je ta, zgolj širijo to zablodo v škodo revnih.« Nekateri so se spotaknili ob to, da je mama številčne družine, ki ne more nahraniti otrok, spet noseča. Ni problem lakota, ni problem globalizacija, ki naj bi jo s filmom napadal Dimadura, problem je eksplozija prebivalstva, menijo.
Dimadura, ki je napisal scenarij, režiral, snemal, napisal in izvajal glasbo za film, na kritike odgovarja: »Večina ljudi, ko vidi film, pravi, da sem z njim hotel šokirati, jaz pa sem hotel poglobljeno obravnavo. Narejeni smo tako, da ko vidimo nekaj šokantnega, se zapremo. Nočemo videti. Uporabil sem glasbo, ker ljudi pripravi do tega, da odprejo srce. Oči lahko zapreš, ušes pa ne moreš. Moja mama in sestra sta bili šokirani in nekateri pravijo, da ta film Filipine spravlja na slab glas. Ampak saj ne gre za Filipine, gre za lakoto. Jaz le pripovedujem zgodbo tako, da jo lahko vsi slišijo.«
Kaj pa vi mislite? Ko si boste na spletni strani ogledali film, nam pošljite svoje komentarje.
TEKST: Jelka Sežun
