Vsekakor so pričakovali, da jim bo v Mariboru veliko laže. Njihovi navijači so prišli v velikih množicah, nekateri so bili za vstopnico pripravljeni plačati tudi tisoč in več evrov na črnem trgu, za podobno gnečo pa so poskrbeli tudi ruski politiki in bogataši. Če prideta  sam predsednik države, Dmitrij Medvedjev, in 51. najbogatejši zemljan, Roman Abramovič, poleg njiju pa še četa ruskih pomembnežev, to pove veliko. Pred tekmo so bili njihovi obrazi samozavestno nasmejani in vzvišeni, med tekmo so postajali čedalje resnejši, v 44. minuti po našem golu so zmrznili, nato pa so ostali le še očitna skisanost, razočaranje in nazadnje celo nevljudnost. Rusi, ki so sicer zagrenili življenje slovenskim varnostnim silam in policiji ter hkrati napolnili blagajno mariborskega letališča, hotelov in restavracij, so jo po tekmi ucvrli domov brez pozdrava.
Opešala je tudi vljudnost
Ni bilo videti, da bi se naši zato kaj preveč žrli. Borut Pahor je sporazum o plinovodu podpisal, čeprav že kroži množica šal o tem, da tega zdaj ne bo, in je po tekmi domnevno sčistil kopačke naših, kot je nekoč neprevidno obljubil. Predsednik Danilo Türk je med odmorom poklepetal z ruskim kolegom, potem pa se ni več kaj dosti oziral  za njim, ampak je prešerno nasmejan skakal skupaj z nogometaši in navijači. Župana Zoran Janković in Franc Kangler že med tekmo nista kazala pretiranega zanimanja za v bližini sedečega Romana Abramoviča, ki je bil iz minute v minuto bolj razočaran nad učinkovitostjo igralcev svojega varovanca Guusa Hiddinka, slovitega nizozemskega trenerja, ki po tekmi ni zmogel niti športno čestitati kolegu Matjažu Keku. Ta se ni preveč vznemirjal zaradi tega. To je bil njegov dan in dan njegove klape.
Najboljša klapa na svetu
Prav to, da so fantje najboljša klapa, je tisto, zaradi česar so zmagali. Vsi za enega, eden za vse je tokrat nekaj, kar povsem drži. Nihče ne izpostavlja nikogar, kapetan Robi Koren pa navijače, ki so ob tej reprezentančni zgodbi pozabili na siceršnje zdrahe, in tudi vse druge kljub svojemu deškemu obrazu  zrelo miri in vsakič znova pohvali. Fante in navijače.
Nogomet nas je povezal in prevzel. Še tiste, ki ga ne marajo. Nekaj deklet, ki jih poznam kot zagrizene nasprotnice brcanja žoge, mi je reklo, da je bilo super gledati naše. In da je bil gol Zlatka Dedića, kot bi človek prišel z drugega planeta.
Na mnogih plakatih, ki so slavili uspeh naših, je pisalo Zmagalo je slovensko srce. Drži. Srčnost, disciplina, podrejenost kolektivu – lastnosti, ki jih nismo bili vedno vajeni. Zdaj morajo fantje in Matjaž Kek le še obdržati tega duha. Igor E. Bergant, ki je odlično krmaril med reporterskimi dolžnostmi in vlogo povezovalca slavja v Ljubljani, kamor je prišlo fante pozdravit kakšnih deset tisoč ljudi, jih je poimenoval kar diamantna generacija. Prejšnja, tista z Zahovičem in Katancem, je bila zlata. Zdaj gremo z imenom in, kot kaže, tudi s pristopom korak naprej. Do diamantov. Ampak saj veste, vsaj še kak dan ali dva so sanje dovoljene, življenje pa je nekoliko lažje.
Veliko več kot zgolj igra 
In v tem je največja moč nogometa. Tekma Slovenije z Rusijo je potrdila sicer oguljeno, ampak resnično misel, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. In hkrati stvar, v kateri lahko tudi mali igraje opravijo z največjimi in najmočnejšimi, pa tudi najprevzetnejšimi. In zato so množice po Sloveniji po tekmi norele še pozno v noč, medtem ko so ruska letala pospešeno odhajala in so na ruski televiziji odpovedali vse pred tem sicer napovedane studijske oddaje. Kaj pa naj bi še povedali, potem ko jih je mala nogometna Slovenija (celo za nas same) nepričakovano zmlela in jih spravila v pravi obup. Da, to je bil res dan, ki si ga bomo zapomnili.