Znanstveniki so nedavno odkrili, da je pomanjkanje želje po spolnosti pri mladih ženskah (od 18. leta starosti, vendar jih je največ med 30. in 50. letom) zdravstveni pojav, ki ima fizični vzrok. Zato je nemška farmacevtska družba Boehringer Ingelheim zaposlila svoje raziskovalce, da so se lotili trdega oreha: najti zdravilo tudi za to težavo. Vse kaže, da se jim je to končno posrečilo. To pa je novica, ki lahko življenje marsikatere (tudi naše) ženske postavi nazaj na pravi tir. Bolj zadovoljne ženske pa znajo v družbi marsikaj spremeniti na bolje.
Obe raziskovalki, prof. Nappijeva in prof. Jollyjeva, sta povedali, da je motnja pomanjkanja poželenja bolezen, ki jo bo v prihodnje mogoče zdraviti.
Kako pripravite ženske do tega, da vam povedo tako intimne stvari, kot je to, da želje po seksu preprosto ne čutijo več?
Prof. Nappi: Ženske danes lažje govorijo o spolnosti, kot so še nedavno. Kljub temu pa se moramo zdravniki potruditi, da odkrijemo, kaj je narobe. Včasih je treba le malo časa in sprva nekaj vsakdanjih vprašanj, potem pa čedalje bolj specifičnih. Na primer, kako je z zdravjem, počutjem, ste zadovoljni s svojim spolnim življenjem. In ženske začnejo govoriti. Najbrž jim je lažje govoriti z ginekologi oziroma ginekologinjami, ker smo zdravniki za ženske težave. Če se začneš pogovarjati s svojo pacientko o tovrstnih problemih, je precej hitro mogoče najti rešitev za njeno težavo. Včasih je rešitev že pogovor sam. Stvari postaviš v perspektivo, da jih vidi drugače, kot jih je prej. Da skupaj ugotoviva, ali je tisto, kar se ji zdi problematično, res problem ali gre za nekaj čisto normalnega. Je denimo normalno, da med spolnim odnosom čutiš bolečino? To se lahko, recimo, dogaja med dojenjem ali v menopavzi. Potem to razumejo in to je že pot na boljše. Nekatere stvari pa niso preproste, zato je treba iti v podrobnosti.
Katera je najpogostejša težava, ki jo imajo ženske v postelji?
Prof. Nappi: Najpogostejše je pomanjkanje poželenja, pomanjkanje želje po spolnosti. Prizadene veliko žensk, veliko več, kot si ljudje predstavljajo. Po ugotovitvah ima te težave ena od desetih žensk v rodnem obdobju. Pomanjkanje poželenja je za (relativno) mlado žensko huda stiska, ker se ji sčasoma pridruži še cel niz drugih težav. Ženska se sprašuje, kako naj ravna. Ali naj partnerja odklanja ali naj v spolni odnos privoli, da bi ohranila zvezo ali zakon. Spolni odnos je ne zadovolji, ne doživi orgazma ali celo čuti bolečino. Potem se počuti izrabljeno in izkoriščano, kar težave še poglablja. Izgublja samospoštovanje in samozavest in vse to jo lahko pripelje tako daleč, da svojega partnerja dobesedno zasovraži. Ali pa se zares zgodi, da zveza razpade. Partner se naveliča njenih stalnih »glavobolov«.
Večina ljudi je prepričana, da je pomanjkanje poželenja težava žensk v meni ali po njej. Kako to, da ima te probleme kar desetina mladih žensk, žensk v rodnem obdobju, ko bi morale žareti v svoji ženskosti in jo najbolj uživati?
Prof. Nappi: Res je, da se ženskam z leti poželenje zmanjša. Toda ko si nekoč v meni ali po njej, ti to ne povzroča tako hudih stisk, ker razumeš, da je to proces, povezan z minevanjem let, pa tudi partner je čedalje starejši. Zmanjšanje poželenja sprejmeš kot nekaj normalnega. Zanimivo, naša kolegica iz Avstralije je predstavila raziskavo, po kateri zamenjava partnerja v zrelih letih, torej pri ženskah po menopavzi, znova poveča željo po spolnosti, poživi poželenje. Spet se vrne tista iskrica, ki preskakuje precej pogosteje kot v dolgoletni zvezi, kjer je vse postalo že monotono. V življenje se vrne nekaj nekdanjega ognja. Za mlade ženske, ki so v stabilni zvezi s svojimi partnerji, je to drugače. Ranljivejše so, ko izgubljajo željo po spolnosti. Verjetno tudi zato, ker si postavljajo drugačne prioritete. Nekateri ljudje mislijo, da seks ni eden najpomembnejših delov partnerske zveze. Potem so začudeni, ko vidijo, da se motijo, saj to povzroča stisko in notranjo bolečino enemu ali obema v zvezi. Ženska se ne počuti več normalna, kot da ne »deluje več«. Prav zato je pomanjkanje poželenja pri mlajših ženskah huda motnja. Na začetku, ko se začne dogajati, se tega niti ne zavedajo. Tudi ni njihova odločitev, da je tako.
Pomanjkanje poželenja je tema, o katerih se ženske ne pogovarjamo prav veliko. Kaj vam povedo, ali se s svojimi partnerji pogovarjajo o tem?
Prof. Nappi: Se, saj se morajo. Moškemu morajo počasi pojasniti, zakaj jih kar naprej »boli glava«. Zakaj ga zavračajo. Če ga ne zavračajo, je še slabše, ker si delajo silo v prepričanju, da je to njihova dolžnost. Prav to pa stisko ženske povečuje. Mislijo, da s tem ohranjajo zvezo, zakon, a se motijo. To jo razkraja. Prav neverjetno je, koliko žensk zaradi pomanjkanja poželenja sploh nima več spolnih odnosov. Na drugi strani pa so številne mlade ženske, ki jih sicer imajo, a v njih ne uživajo. So nezadovoljne in nezadovoljene. Zato ne verjamem, da je spolni odnos sam po sebi merilo ženske spolne dejavnosti. Ženske se vedejo drugače kot moški. Mnogokrat svojemu partnerju ne povedo, kaj čutijo, in to je slabo. Izgubljajo pri intimnosti, ki partnerja povezuje na globlji ravni. Intimnost se zmanjšuje, partnerja se drug drugemu oddaljujeta in to za nobeno zvezo ni dobro.
Se vam ne zdi nekoliko nevarno, da svojemu partnerju kar lepo v obraz rečeš, dragi, ob tebi ne čutim prav nobenega poželenja več? Takšna izjava lahko partnerstvo dokončno uniči.
Prof. Nappi: Meni se ne zdi nevarno. Ženske spregovorijo o svojih čustvih. Željo po intimnosti čutijo na čustveni ravni. Svoje ženske zelo rada vprašam takole: je vaša želja po spolnosti, vaše poželenje manjše samo ob pogledu na vašega moža? Kaj pa, če bi srečali seksi moškega, recimo Georgea Clooneyja ali Brada Pitta? Ženske mi odgovorijo, da bi lahko prišel moški, lep kot Apolon, pa bi bilo enako, poželenja preprosto ni. To je bil v moji praksi tudi vzrok, da sem začela iskati znanstveno, medicinsko razlago za ta pojav. Vem, da je spolnost, želja po njej, sad cele vrste dejavnikov, toda včasih nisem mogla najti povezave med psihičnimi stanji in dejstvom, da ženska ni čutila nobene želje po spolnosti. Vsi pogoji so bili enaki kot prej: isti moški, veliko medsebojne ljubezni, nežnosti, nobenih zelo obremenjujočih skrbi, nič se ni spremenilo, ženska pa ne čuti potrebe po spolnosti. Zakaj? O tem so razglabljali že številni seksologi. Spraševali so se, kaj se tem ženskam dogaja, kaj se zgodi v njihovem čustvenem svetu, da ima takšne posledice. Toda jaz ne najdem nič. Vse te ženske živijo enako kot prej, imajo ljubeče može, družine, otroke, prijatelje, so zelo zaposlene, a del življenja se jim umika in jih spravlja v čedalje večjo stisko. To je tako kot pri moških s prezgodnjo ejakulacijo. Motnja je v nevrološkem sistemu, pravijo znanstveniki. Mislim, da moramo to področje pri ženskah še bolje raziskati.
Pravite torej, da ženska trpi zaradi izgube poželenja iz zdravstvenih razlogov? Da je narobe nekaj fizičnega, ne pa duševnega?
Prof. Nappi: Da. Kajti če je nekaj narobe s tabo, ni vedno rečeno, da je vzrok za to psihičen. Tu so živčni modulatorji, prenašalci dražljajev, to pa je biološko dogajanje. Prepričana sem, da je psihološko in biološko dogajanje isto, da sta to dve strani istega dogajanja.
Nam lahko poveste, kaj so vam povedale vaše pacientke, ki so v sklopu raziskave dobivale novo zdravilo? Kako se jim je življenje spremenilo?
Prof. Jolly: Bile so veliko bolj zadovoljne. Spremembe so se poznale že zelo hitro. Kot raziskovalka sicer nisem vedela, katera ženska dobiva zdravilo, katera pa placebo. Ko se je ženskam, ki so izgubile poželenje, začel ta občutek vračati, je bilo to zelo očitno. Spet so začele sanjariti, razmišljati o spolnosti. Kot so rekle, ni potrebno, da bi občutile vse do konca, doživele orgazem. Lahko je tudi dober predseks ali zunanji seks, kakor mu pravim. Ženske so se spet počutile ženske. Spremembe so bile pri nekaterih zares opazne. Pri drugih spet so se pojavljale postopoma. Opazil pa si, da se je znova iskrilo v njihovih odnosih. Kar si te ženske želijo, je prav to: da se znova pojavi iskrica, ki poživlja in ves čas obnavlja partnersko zvezo. Ko je dovolj pogled, ena beseda, nekaj taktov neke melodije, skrit, vsem drugim neznan jezik, ki dva povezuje v intimnosti. To je vse mogoče razložiti z nevromodulatorji in aktivnostjo v možganih. Novo zdravilo sproži prav to. Ko si opazoval te ženske, si lahko povedal, kateri »se dogaja«. Vesela sem, da sem lahko sodelovala v tej raziskavi. Res je, da je tudi placebo učinkoval. Toda ali ni dober občutek že to, da je nekaj narejeno za to, da bi se stvari spremenile? Pomislite, številne ženske leta in leta trpijo zaradi pomanjkanja poželenja. Potem pa se nenadoma pokaže rešitev. Ko smo začeli zbirati udeleženke za raziskavo, smo objavili oglas v časopisu s pojasnilom, da bi radi preskusili zdravilo za zdravljenje zmanjšanega poželenja pri ženskah. Poklicalo nas je veliko gospa, iz katerih se je kar usulo, da imajo že leta težave in da o tem niso govorile skoraj z nikomer. Zame kot  raziskovalko je bilo to raziskavo zelo vznemirljivo delati. Ženske ne živimo več v srednjem veku, čeprav je v glavah mnogih še vedno zasidrano, to moraš narediti, to je tvoja dolžnost. Torej se moraš odzvati na partnerjevo željo po seksu, čeprav je sama ne čutiš. To je korak naprej z zdravilom, ki zares učinkuje.
Bo to zdravilo naredilo revolucijo v ženskem svetu?
Prof. Nappi: Prepričana sem, da je to priložnost za ženske. Priložnost, da storijo nekaj za kakovost svojega življenja in počutja. Mislim, da to ni neka revolucija v spolnosti, je pa revolucija v razmišljanju, da lahko končno nekaj storiš, da je nekaj na voljo tudi za ženske in tudi, da lahko o težavi odkrito spregovoriš. Upam, da je to prva od možnosti za zdravljenje žensk s pomanjkanjem poželenja.
Prof. Jolly: Zelo sem vesela, da končno lahko nekaj ponudimo svojim pacientkam. Že občutek, da je zdravilo na voljo, pomaga. Zdaj torej lahko ženski ponudimo zdravilo, ko dobro svetovanje in terapija ne pomagata. To ni razlog za hudo evforijo, je pa prvi korak za spremembo življenja mladih žensk na bolje.
In za konec še to: zdravilo flibanserin bo na voljo tudi našim ženskam, ko bodo vsi uradni postopki za to končani.