V Pakistanu je na tisoče otrok prepuščenih samim sebi in živijo na ulici. Večina jih berači za denar. Toda ko je k 12-letni Širin Zafar iz Karačija na ulici pristopila deklica, je ni prosila za drobiž, temveč naj jo nauči brati. Širin je doumela, da si tudi otroci z ulice zaslužijo šolo, zato jo je ustanovila skupaj s 15-letnim bratom Hasanom. Vsak dan med četrto in šesto uro popoldne na bližnji ulici postavita mize in tamkajšnje otroke učita angleščino, urdu in matematiko, ob sobotah pa ni pouka, temveč se otroci skupaj igrajo. Ideja, ki je sprva živela le v njihovi ulici, se je s pomočjo učiteljev tamkajšnje šole kmalu razširila še na nekaj ulic po mestu. Sestra in brat sta navdušila tudi svoje sosede, da so začeli zbirati donacije za šolske potrebščine, senčnike, malico, pa tudi za kombi, ki učence pobira po drugih predelih mesta in jih pripelje v šolo. Do zdaj je pouk v njuni učilnici na ulici obiskovalo že več kot sto učencev.