Bom takoj povedala, da ne gre za resen problem, morebiti niti problem ni, je pa moteče zame in za okolico, in če se da odpraviti, sem zelo za. Tole je torej moja težava: glasno kihanje. Mislim RES glasno. Kot bi križali piš orkanskega vetra in grom, tako nekako. Šipe se stresejo, majhni otroci planejo v jok in ljudje v bližini skoraj skočijo iz hlač. Kadar se mi zgodi v službi, mi iz sosednjih pisarn tulijo »na zdravje«! Pri zaprtih vratih! Ljudje mislijo, da to počnem nalašč, ampak jaz čisto zares ne morem tišje kihniti. Imam kolegico, ki kihne kot mucek, potihem, nežno in damsko, tudi jaz bi rada tako kihala, ne pa da rjovim kot mati vseh neviht. Ne bi rekla, da je moje kihanje nadpovprečno pogosto (še sreča!), ampak kadar se zgodi, včasih glasnost celo mene preseneti, čeprav vem, da bom kihnila. Pomaga samo, če se primem za nos in ga stisnem, ampak po navadi ne pridem dovolj hitro do robca in potem se zgodi, kar se zgodi. Že vse življenje superglasno kiham, ampak se mi zdi, da postaja sčasoma še glasnejše. Letos bom dopolnila 50 let in strah me je pomisliti – če seveda ni vse skupaj samo v moji glavi – kako bo grmelo pri sedemdesetih in pozneje. Zanima me, ali je mogoče na glasnost kihanja kaj vplivati, ali je kaj, karkoli, kar lahko naredim sama, kakšne vaje ali kaj podobnega? Bom pa vesela tudi samo razlage, zakaj kihamo tako različno. Kot rečeno, ni vprašanje življenja ali smrti, ampak če obstaja rešitev, bom vesela.
Hvala in lep pozdrav, Zofija
Odgovor:
Spoštovana gospa Zofija, napisali ste pismo, ki mi je odprlo razmišljanje o neizmernih globinah človeške ustvarjalnosti, in zato hvala za tako izvirno zapisano vprašanje. Ja, človeška bitja smo čudovit instrument. To sekundo sem pomislila na Ave Marijo, kadar prihaja iz telesnih resonančnih prostorov katerekoli vrhunske sopranistke ali pa katere od mojih mladih kolegic, ki poleg medicine študirajo še solo petje. V petju lahko človeško glasbilo uresničuje najlepše sanje vsakogar, ki se mu preda. Tudi kadar pojemo sami ali pa morda občudujemo petje še ne triletne hčerke, ki nato, čez leta, vabilo v gimnazijski pevski zbor zavrne s pisnim pojasnilom šoli: »Moj oče in mama pa imata rada zborovsko petje. Ampak, kaj hočemo, okusi so pač različni.«
Je pa naše telo zmožno ustvariti še številne druge zvoke. Kot nekaj neverjetnega npr. govorjenje iz trebuha, kot nekaj običajnega pa npr. izpihovanje nosu ali izpuščanje plinov, kadar si morajo ti utreti pot iz naše notranjosti. Eno in drugo zajema neskončno število glasbenih oblik, ki pa bolj kot vprašanje glasbenih kvalitet odpirajo vprašanja kakovosti našega zdravja.
Izpihajte si nos
Pri izpihovanju nosu je dobro najprej poskrbeti, da bo sluz, ki jo želimo izpihniti, dovolj mehka, dovolj tekoča. To dosežemo s povečanim pitjem vode. S pitjem poskrbimo, da bodo več vode vsebovali vsi naši izločki. Zaradi bolj tekoče sline ne bomo imeli problemov z usti in glasilkami, kar nam bo omogočilo neovirano javno nastopanje, tisto brez le malo učinkovitega močenja ust ob hripavosti, ki se bo sicer pokazala med javnim nastopom. Večja vsebnost vode v blatu bo pomagala preprečiti zapeko in težave zaradi pretrdega blata, 58 iz katerega lahko naše telo črpa »rezervno« vodo, kadar nam je v telesu primanjkuje.
Kadar si izpihujemo nos, je dobro omogočiti prosto pot najprej izločku iz le ene nosnice, s tem da drugo zatisnemo, potem pa postopek ponovimo z naslednjo nosnico. Za mehčanje izločka lahko poleg pitja vode uporabimo eno od slanih nosnih pršil. Pomembno je, da med pihanjem ne stisnemo naenkrat obeh nosnic, saj bi tako ustvarili v nosni votlini pritisk, zaradi katerega si lahko sluz in z njo tudi patogene mikroorganizme vnesemo v obnosne votline ali pa v votlinico srednjega ušesa. Najmanj, kar se ob tem lahko zgodi, je pojav bolečine v tistem organu, lahko pa se pozneje tam razvije vnetje, ki ga je včasih treba zdraviti z antibiotiki. Preprečevanju teh vnetij je namenjeno cepljenje proti pnevmokokom, ki ga priporočamo ne le vsem otrokom, ampak tudi vsem starejšim.)
O tem pišem za osvetlitev vašega prizadevanja za manj glasno kihanje s stiskanjem nosu. Če odmislimo tu opisane nevarnosti, je vaša samopomoč sicer kar primerna. Tudi sama jo uporabim, kadar me potreba po kihanju preseneti npr. med koncertom ali zanimivim predavanjem, med branjem na domačem kavču, ko se mož ustraši, da ga bom okužila, jaz pa kihnem le zato, ker me malce zebe. Nuja tudi meni ne dopusti iskanja robca pred pihanjem. Z njim si pač pomagam obrisati tisto, kar je moje kihanje »ustvarilo«, roki pa si potem zbrišem z razkužilnimi robčki ali pa si jih, še bolje, grem temeljito umit z milom.
Prim. Jasna Čuk Rupnik, specialistka pediatrije
Celoten odgovor najdete v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.
Janina zdravniška linija
Veseli bomo vaših vprašanj, pričakujemo jih na elektronskem naslovu: jana@media24.si; pa tudi navadna pisma so še vedno dobrodošla, na naslovu: revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana Polje. Vprašanje pošljite s pripisom JANINA ZDRAVNIŠKA LINIJA, če želite odgovor točno določene zdravnice, pripišite njeno IME. Obvezno pa pripišite tudi ŠIFRO, pod katero bosta objavljena vprašanje in odgovor, da ne razkrivamo občutljivih osebnih podatkov.
Odgovarjajo in svetujejo:
Miroslava Cajnkar Kac, specialistka šolske medicine
Prim. Jasna Čuk Rupnik, specialistka pediatrije
Vida Drame Orožim, specialistka nevrologije in psihiatrije
Alenka Höfferle Felc, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine
Prim. Mojca Kos Golja, specialistka interne medicine in revmatologije
Prim. Marta Križnar Škapin, specialistka pedontologije
Metka Marković Lesjak, specialistka splošne medicine
Tatjana Zorko, specialistka kardiologije in psihoterapevtka
