Njen sezonski vodnik za zdravo življenje je izšel tudi v slovenskem jeziku pri založbi Vida. Jenny Goodman v njem predvsem sporoča, da slabo počutje ni naravno, normalno, niti neizogibno. »Zanj obstaja mnogo razlogov – in veliko preprostih, učinkovitih stvari, ki jih lahko storimo, da ga spremenimo.« Jenny uči, kako prilagajati svojo prehrano in življenjske navade, da bo to najbolje delo telesu v vseh življenjskih obdobjih in letnih časih. Tem odgovorom je posvetila svojo celotno zdravniško kariero, saj se preprosto ni želela sprijazniti s tem, da bi morala kot zdravnica zgolj obvladovati simptome in jih zatirati z veliko količino zdravil. Ali operacijo. Ali sevanjem. Ko je leta 1982 uradno postala zdravnica, je v zdravniških krogih hitro dobila občutek, da se zdravniki borijo s telesom, namesto da bi delovali v zavezništvu z njim. »Nihče ni govoril o konceptu krepitve imunskega sistema, da bi se lahko slednji boril sam. Nihče se ni preprosto vprašal, kaj telesu manjka ali kaj morda potrebuje. Kot mlada zdravnica splošne medicine, kirurginja in urgentna zdravnica sem imela občutek, da so bili vsi bolniki, ki smo jih videli, resno bolni že nekaj časa in da bi morali pomoč poiskati že veliko, veliko prej,« se spominja. Približno desetletje pozneje se je zato pridružila BSEM, Britanskemu združenju za ekološko medicino, kjer si svojim bolnikom namesto »nič ni narobe«, kadar ne najdejo vzroka za njihove težave, upajo priznati, da ne vedo, kaj je narobe, ne še, ampak bodo izvedeli. »In skoraj vedno to tudi res storimo,« je ponosna. Ravno njeni ozdravljeni bolniki so jo najbolj zavzeto spodbujali, da napiše knjigo o tem, kako se pozdraviti in ostati zdrav.
Pozabite na prehranjevalne trende. Ste se kdaj vprašali, zakaj obstaja toliko različnih in zmedenih prehranskih nasvetov? Goodmanova odgovarja s kratko zgodbo. »Sofija si v kuhinji kuha ovsene kosmiče, ki jih je namočila že dan prej. V skledo je stresla oreščke, semena in jagodičje. Za kosilo si je pripravila lečo, za večerjo pa rjavi riž in solato z morskimi algami. Sofija je bila s tem zadovoljna, celo navdušena. Tako se je prehranjevala že dva meseca in njen boleči artritis na sklepih se je omilil. Lahko hodi brez bolečin. Na drugi strani mesta stanuje Ben, ki prav tako zajtrkuje. Navdušen je nad novim režimom – namesto kosmičev in opečenega kruha, ki ga je vedno jedel, si je začel pripravljati jajca, slanino, paradižnik, gobice in klobaso. Takšen popoln angleški zajtrk je pripravljal tudi njegov ded. Ben je presrečen, ker je hromeča utrujenost minila. V službi ostane buden ves dan, z lahkoto se koncentrira, ne sega po piškotih ob enajstih ali se sesede ob štirih. Domov raje pešači, kot da bi sedel na avtobus, saj zdaj to zmore. Njegova energija se je vrnila. Sofija in Ben sta obiskovala prehranjevalni tečaj, vendar ne istega. Skupno jima je to, da sta našla načrt prehranjevanja, ki jima ustreza – ustreza njunemu telesu, specifični bolezni in življenjskemu obdobju. Ker sta bila tako navdušena nad svojim okrevanjem, sta izdala svoji knjigi z nasveti o zdravljenju podobnih bolezni. To je seveda razumljivo, hkrati pa logična razlaga, zakaj je toliko različnih nasvetov, kaj jesti in kako živeti. Vsi nasveti so si zelo nasprotujoči, vseeno pa to ne pomeni, da je z njimi karkoli narobe. Gre zgolj za to, da jih je napisala oseba, pri kateri so bili uspešni v točno določenem obdobju. Ampak počakajte. Kaj pa če Sofijo in Bena obiščemo čez nekaj let? Joj. Sofijinemu telesu je zmanjkalo vitamina D, zato je postala depresivna. Ben hodi na preiskave zaradi želodčnih težav – upa, da nima raka. Nikoli ni prebral etikete s seznamom sestavin na embalaži klobas ali preveril, na kakšnem olju si je popekel zajtrk.« Kar želi avtorica knjige povedati, je: »Vsak prehranjevalni način, ki se zdi skrajen, verjetno tudi je skrajen. Nekaterim ljudem to nekaj časa lahko zelo koristi. Postenje in 'načrti za čiščenje' so v redu, vendar le kot začasne rešitve.« Predvsem pa mora vsak sam zase ugotoviti, kaj v določenem obdobju ustreza njegovemu telesu.
Več v reviji Zarja Jana, št. 43, 25.10. 2021