Znanstveniki so objavili svoje ugotovitve v reviji Diabetes, debelost in presnova, obravnavali pa so prebivalce, stare 58 let. Gre za sorazmerno mlado populacijo, ki je še brez znamenj demence in večinoma tudi nima diagnosticiranega diabetesa tipa 2. Mnogi med njimi imajo preveliko telesno težo, visok krvni tlak, preveč holesterola in lipidov v krvi, kar sicer krotijo z zdravili ali pa tudi ne. Eni pijejo in kadijo, drugi ne, eni se gibajo, drugi so bolj nedejavne sorte. Vse to seveda vpliva na njihovo zdravstveno stanje, raziskovalci pa so bili pozorni predvsem na test HbA1c, ki ga dobro poznajo sladkorni bolniki, saj ga morajo opraviti na vsaki kontroli pri diabetologu. Pokaže namreč trimesečno povprečje sladkorja v krvi in bolnik zdravnika ne more pretentati s tem, da nekaj dni pred pregledom ne je ogljikovih hidratov. Omenjeni test morajo namreč opraviti vsi prebivalci Velike Britanije, ki se zaposlijo, zato ima tamkajšnje zdravstvo dober pregled, kdo ima prediabetes.
Kako ugotoviti? Britanski znanstveniki so nekaj deset tisoč prebivalcev, ki so imeli trimesečno povprečje med 5,6 in 6,5 (kar je prediabetes), pozvali na pregled, slikali so jim tudi možgane in ugotovili, »da se že dogaja«, da so posamični deli možganov manj elastični, kot bi v njihovi starosti lahko bili. Postavili so tezo, da se bo na osnovi izkušenj, ki jih zdravstvo ima, kar 42 odstotkom ljudem s prediabetesom v petih letih precej poslabšali spomin, nekatere zaznave in kognitivne sposobnosti, v osmih letih pa bi nekaj več kot polovico – 54 odstotkov – doletela vaskularna demenca. Seveda bodo potencialnim kandidatom za sladkorno bolezen in številnim zapletom, ki jih prinaša, sledili. Bolniki torej vedo, kakšna je njihova prognoza, in vprašanje je, ali se bodo držali navodil in iz svoje prehrane zmetali vse, kar diši po sladkorju, kot so jim svetovali raziskovalci, seveda so jim nadvse priporočali tudi telesno dejavnost. Skratka, bolezni se lahko izognejo, če le zberejo dovolj moči in volje.
Seveda pa moramo za svoje stanje najprej vedeti. Na slovenskih pregledih za službo merijo krvni sladkor na tešče, ne pa tudi trimesečnega povprečja, ki seveda ni odvisno od tega, kaj smo jedli prejšnji dan. Ne preostane nam drugega, kot da si kupimo merilnik sladkorja (ki ni drag, niso pa poceni testni lističi) in sami ugotovimo, koliko sladkorja imamo v krvi – zjutraj na tešče, sredi dne, ko že nekaj ur nismo jedli, pa uro in pol po obroku. Dober test je, da širši družbi, ki je jedla isti obrok, izmerimo krvni sladkor (seveda bomo pri vsakem zamenjali iglo v sprožilcu), pa bomo videli, v kašnem stanju je kdo. Mimogrede, nihanje sladkorja v krvi je tudi pomemben razlog za debelost, saj sproža neustavljivo lakoto.
Sladkor je povsod. Britanski raziskovalci se seveda niso ukvarjali z dolgim seznamom hrane, ki je nevarna za prediabetike, predvsem jim svetujejo, naj se dosledno izogibajo sladkorju. Kar je precej nepopolno navodilo, ker so ogljikovi hidrati marsikje, predvsem so nevarni tisti v predelanih žitih, krompirju in tudi sladko sadje ni priporočljivo, ampak večinoma njihov nasvet vendarle velja. Sladkor je namreč povsod, tudi v živilih, kjer ga ne pričakujemo – v prekajeni šunki, kruhu za sendviče, navadnem nemastnem jogurtu, pripravljenih jedeh, vloženi zelenjavi … S sladkorjem se najpreprosteje popravi okus. Tudi izkušene gospodinje to dobro vedo – če je jed brez pravega okusa, dodaš žlico sladkorja in žlico kisa, in sprememba je očitna. Zato je predelana hrana tudi tako zelo odsvetovana – poleg barvil, konzervansov, ojačevalcev okusa in podobne nesnage namreč vsebuje skriti sladkor, pa tudi gluten, ki jed lepo poveže.
Več v reviji Zarja Jana, št. 11, 16.3. 2021
