O tem, kakšno stisko z odklanjanjem šole odražajo otroci in kako jim lahko pomagamo, smo govorili z dr. Matejo Hudoklin, univ. dipl. psihologinjo, specialistko klinične psihologije in direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, ki je sodelovala tudi v triletnem projektu ministrstva za zdravje o odklanjanju šole ter je soavtorica priročnikov s to tematiko. Pojasnila nam je, kako pomembno je prepoznati že prve znake, kot so zoperstavljanje jutranji rutini, odlašanje z odhodom v šolo, otrok noče iz avta, pogosto zamujanje, bolečine v želodcu, slabost in glavobol, jok, prepiri … »Že to, da otroka vsako nedeljo boli trebušček, da mu je slabo, kaže, da v ponedeljek noče v šolo.«

Strah, strah, strah. »Pri mlajših otrocih je več težav zaradi ločitve od doma, staršev, tu gre za močan strah otroka, da bi lahko izgubil zanj pomembno osebo, zato noče nikamor. Ta strah se lahko vleče iz vrtca, lahko pa občuti tesnobo pred novimi prostori in ljudmi. Pri novincih je lahko strah pred novim zelo močan. Obenem vsi starši niso imeli dobrih izkušenj s šolo in lahko otroku nezavedno vcepijo strah. Starejši ko so otroci, bolj se pojavljajo težave s tem, da se ne želijo izpostavljati – bojijo se, na primer, da bi jih sošolci zasmehovali, če bi rekli kaj narobe, močan strah občutijo pred izpostavljanjem pred tablo, tudi strah pred ocenjevanjem je lahko premočan, da bi ga otrok zmogel uravnati.«

Ko simptomi izginejo ... Bolečine v trebuhu, slabost, glavobol, povišana temperatura so velikokrat izraz močnega strahu in tesnobe. »To prepoznamo tudi po tem, da ko se odločimo, da otrok ostane doma, simptomi počasi izginejo, vrnejo pa se lahko zvečer pred spanjem ali naslednje jutro. Najprej je treba poiskati razlog. Otroka, ki ima povišano temperaturo, seveda ne spodbujamo, da bi šel v šolo. Mlajši otroci sploh ne vedo za vzrok, a morda vam bodo ob kakšni drugi priložnosti potožili, da učiteljica vpije, da si ne upajo na stranišče, ker so tam vedno starejši šolarji … Ob zgoraj opisanih znakih je najbolje poiskati pomoč pri učitelju ali strokovni delavki. A večkrat nihče od nas odraslih ne ve, zakaj otrok noče hoditi v šolo. Navsezadnje se morda v njej počuti povsem v redu, pa doživlja nasilje med vrstniki na poti,« opozarja dr. Mateja Hudoklin.

Najprej izključimo bolezen. Četudi smo prepričani, da otrok ni bolan, je pametno pri zdravniku izključiti bolezen. Tako oboji – mi in otrok – dobimo potrdilo, da z otrokovim telesom ni nič narobe, in lahko začnemo iskati vzroke drugje. »Dejansko lahko več zboleva, kot je v preteklosti. A četudi opažamo, da je kar naenkrat nekaj narobe z njegovim imunskim sistemom, se je dobro vprašati, zakaj se je obramba porušila. To je lahko posledica marsičesa, kar se dogaja z otrokom,« opozarja strokovnjakinja. »Pri otroku, ki ni kronično bolan ali poškodovan in izostane v polovici leta 150–200 ur zaradi bolezni, je ta velika številka resen kazalnik za alarm.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 15. 9. 2020