Kar pogosto slišiš mnenje, da smo ženske danes bolj razvajene kot nekoč in da klimakterija, ki je naravno obdobje in ne bolezen, pač ne znamo prenašati. Naše babice da so o tem molčale kot grob, kar je precej res, so pa težave opazili drugi. Zelo dobro se je vedelo, da so ženske »takrat« bolj utrujene, popadljive, sitne, jokave, panične, kar naprej preznojene, prepirljive in da se upirajo spolnosti, česar ni bil kriv samo župnik, ki jim je v spovednici prišepetaval, da je zdaj treba dedce odstaviti, ker niso več plodne. Moj dedek se je hvalil po vasi, da njegova pa nima nobenih težav z meno, samo krvaveti je nekega dne nehala. Torej so se moški o tem pogovarjali. Potem pa je začela mena nekega dne brcati. Babica je rodila pri 47 letih in teta je le malo starejša od mene.

Vprašaj svojo mamo. Če sežemo še kakšno generacijo nazaj, v čas prababic, v resnici niso imele veliko težav z menopavznim prehodom, ker ga večina sploh ni dočakala. Narava nas je ustvarila tako, da opravimo svoje razmnoževalne dolžnosti, pustila nas je pri življenju še toliko časa po zadnjem porodu, da je bilo dete čvrsto na svojih nogah, potem pa se je večina žensk počasi poslovila. Od tistih, ki so doživele višjo starost, so ene imele klimakterične težave, druge pa ne in od ust do ust se je širila resnica, da matere prenašajo klimakterične (ne)težave na svoje hčere. Kar velja še danes in je to potrdila tudi znanost – predvsem to velja za čas, ko se menopavza materi in hčeri dogodi, pa tudi za bolj ali manj prijetne simptome. Ne velja zmeraj, večinoma pa. Torej – ko se bo začelo in če bo hudo, vprašajte svojo mamo, kako je preživela to obdobje, in skoraj gotovo ne bo rekla, da ste razvajeni. Morda si je celo sama pomagala s hormonsko terapijo, ki tudi obstaja že nekaj časa. A se je tam okrog leta 2000 vse skupaj postavilo na glavo, izbruhnili so namreč s propagando dobro podprti bioidentični hormoni (prišli so iz ZDA, od kod drugod), ki bi naj bili varni v nasprotju s sintetičnimi hormoni, ki so jih predpisovali zdravniki. Tudi nekakšne raziskave smo brali, ki so se pozneje izkazale za neverodostojne, toda škoda je že bila narejena. Mnoge ženske v klimakteriju so prekinile zdravljenje in mnoge so skeptične še danes. Ginekolog Marko Mlinarič je povedal, da kakšna pacientka s težavami odkloni nadomestno hormonsko terapijo, potem pa po internetu kupuje razne nepreverjene pripravke, ki veliko obljubljajo in tudi veliko stanejo, naravni pa so približno toliko kot hormonska zdravila.  

Menopavza ni obdobje. Če govorimo o meni ali menopavzi in s tem mislimo dolgo obdobje prej in potem, je to napačno, so nas poučili ginekologi. Menopavza pomeni zadnjo menstruacijo (kdaj je bila zadnja, ugotovimo šele leto potem), obdobje pa se imenuje menopavzni prehod. Prezgodnja menopavza se dogodi pred 40. letom, zgodnja pa pred 50. letom. V razvitih državah je povprečje pri 52 letih, tudi Slovenke smo med njimi, v nerazvitih pa 47 let, pravi prim. Lucija Vrabič Dežman, predsednica Slovenskega menopavznega društva. »Živimo pa v povprečju 84 let, se pravi, da je po menopavzi pred nami še dobra tretjina življenja.«

Večina današnjih žensk doživi menopavzo sredi največje aktivnosti. Ker rojevamo pozno, so otroci še šolarji in doma, obveznosti v službi so čedalje večje, do pokoja je še deset, petnajst let. Redkokatera ima torej priložnost in čas, da bi se ukvarjala sama s seboj, prehodila po sedem kilometrov na dan, si kuhala zdrave obroke (ki jih preostali družinski člani večinoma ne marajo) in hodila na tečaje samozdravljenja. Prof. dr. Adolf Lukanovič nas je opozarjal prav na to – da moramo same narediti vse, da to sicer normalno obdobje v življenju preživimo s čim manj težavami. Hormonska terapija je potem le pika na i. Potarnal je, da so ga že na začetku kariere obtoževali, da ne mara debelih žensk, ker jim je dopovedoval, kako morajo zdravo živeti. Pogledala sem malce naokoli po dvorani in začutila rahlo nelagodje – med nami je bilo (vključno, kakopak, z menoj) kar nekaj takšnih, ki bi si zaslužile tovrstno grajo, čeprav skrbimo zase, kolikor moremo in zmoremo. Vse nimajo priložnosti, da bi hodile zjutraj na pilates, vmes na jogo in potem na fitnes, je rekla predsednica društva. Ženskam je pač treba pomagati, ko imajo težave.