Ni čudežnih zdravil, žal, čeprav mnogi marketinški triki obljubljajo takojšnje izboljšanje. Bolniki pa se ne zavedamo, da večina »naravnih« metod nasprotuje uradnim medikamentom, ki lahko v nekaterih primerih celo izničijo učinek uradnih zdravil. Ena od razširjenih metod med ljudmi je jemanje cezijevega klorida, to je vrste soli, ki se prodaja kot alternativno oziroma naravno zdravilo za raka. Mnogi verjamejo, da uživanje te soli preprečuje širjenje rakavih celic. A raziskovalci niso našli nobenega konkretnega dokaza, ki bi zagotavljal njeno učinkovitost – manjša študija je celo pokazala, da cezijev klorid ljudem z rakom ni pomagal. Neželeni učinki jemanja teh soli lahko vključujejo drisko, slabost in nepravilen srčni utrip. V nekaterih primerih lahko cezijev klorid povzroči resne, včasih tudi smrtno nevarne težave s srcem, zato se s takšnimi metodami brez posvetovanja z zdravnikom zagotovo ne bi hecala.
Nedavno sem na spletu naletela na razpravo o temni zeliščni pasti iz cinkovega klorida in zelišč, ki se nanese direktno na kožo in jo nekateri onkološki bolniki uporabljajo za zdravljenje kožnega raka. Nekateri prisegajo, da se mazilo uspešno bori proti rakavim tkivom v koži, vendar to ne drži. Krema je v resnici nevarna in poškoduje vsako kožo, ki se je dotakne. Lahko uniči njeno zgornjo plast in raka pod kožo sploh ne načne. Ob tem lahko mazilo povzroči neželene učinke, kot so razne okužbe in posledično brazgotine. Črno mazilo je običajno narejeno iz cinkovega klorida ali cvetoče severnoameriške rastline petoprstnik, korenina te rastline vsebuje zelo jedek alkaloid sangvinarin. Mazilo je bilo razširjeno v 18. in 19. stoletju, pogosto so ga uporabljali za kemično sežiganje tumorjev, izoliranih iz zgornjih plasti kože. Še vedno vsake toliko zasledim, da ga kak bolnik uporablja, čeprav ga pri nas ni mogoče dobiti v prosti prodaji, le ponekod na spletu.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je rodila še ena revolucionarna ideja, in sicer da zelo visoki odmerki vitamina C zdravijo tudi karcinome. Metoda temelji na nekaterih raziskavah, ki so pokazale, da je to hranilo strupeno za rakave celice. Vendar so poznejše študije dokazale, da uživanje mega odmerkov vitamina C ne naredi ničesar koristnega za ljudi z rakom. Lahko pa tak način samozdravljenja poslabša učinek nekaterih kemoterapevtskih zdravil, zato visokih dodatkov vitamina C pri nas noben zdravnik ne svetuje svojim bolnikom.
V zadnjih tednih sem večkrat zasledila tudi reklamo za ozonsko terapijo, osnova za t. i. ozonoterapijo je prepričanje, da dodaten kisik otežuje rast tumorjev. Tudi to terapijo uvrščamo med alternativne metode, naša uradna medicina tega (še) ne uporablja, v Nemčiji pa jo zdravniki kar pogosto predpisujejo. Brala sem že, da nekateri zobozdravniki, zlasti tisti v Ameriki, ozon uporabljajo pri popravljanju zob. Po 40 sekundah obdelave z ozonom naj bi zob, občutljiv za vročino ali hlad, postal »normalen«. Pokvarjen zob, ki ga zdravnik obdela z ozonom, postane spet zdrav, saj omogoči slini, da s svojimi minerali naravno obnavlja zobno sklenino. V Celovcu in na Dunaju poznam dve ambulanti, kjer izvajajo terapije z visokimi odmerki ozona. Na njihovi spletni strani o tej terapiji pravijo takole: »Poveča aktivnost matičnih celic in mitohondrijev, razstruplja nevezane toksine v telesu, učinkuje podporno pri okužbah in izboljša prekrvitev.« Način zdravljenja z ozonom je nekoliko nenavaden. V Celovcu z vbodom v veno na roki odvzamejo približno 200 ml krvi, ki jo potem v vakuumski komori obogatijo z ozonom in kisikom. Kri nato vrnejo v telo, ta postopek v eni seji lahko ponovijo do desetkrat. Obstajajo pa tudi drugi načini, kako prejeti ozon v telo, čeprav je nestrokovna uporaba ozona lahko tudi zelo škodljiva. Na tržišču so »domače« naprave za proizvodnjo ozona in različni ozonatorji, ki iz kisika proizvajajo ozon. Najpreprostejša uporaba ozonatorja je tista, ko vodo napolnimo z ozonom in jo potem spijemo. Usta so prva bojna črta našega obrambnega mehanizma, pravijo zagovorniki ozonoterapije, in če pijemo ozonirano vodo, potem omogočimo koristnim mikroorganizmom v ustni votlini, da se razmnožujejo, obenem pa uničujemo nevarne. Pitje ozonirane vode naj bi torej ugodno vplivalo na zaščito naših zob in dlesni. Drugi način uporabe ozona je insuflacija (vpihavanje). Ozon vpihavajo v telesno odprtino (anus, maternica) skozi nekakšen kateter in po tej poti naj bi prešel v druge organe. Samo enega človeka poznam, ki uporablja ozonsko terapijo, pa niti nje ne osebno. Hollywoodska igralka Gwyneth Paltrow je znana po svojem zdravem načinu življenja in različnih »čudnih« navadah, ki se jih poslužuje v imenu zdravja. Nedavno sem brala, da je bila najbolj bizarna stvar, ki jo je poskusila za dobrobit svojega zdravja, rektalna ozonska terapija. Temu se bom zagotovo izognila, če se bo le dalo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 7. november, 2023.
