Blaž veselico od nekdaj povezuje tudi s strahom in odgovornostjo. Zaveda se, da je to enkraten dogodek za posamezen kraj v tistem letu. »Kot otrok (15 let, op. a.) sem bil povsem prestrašen – ali bodo ljudje prišli, ali bodo organizatorji zadovoljni, ali bo vse v redu ... Na zunaj že dajemo vtis sproščenih fantov, ki radi pojemo, norimo in delamo vzdušje, ampak mi predvsem trepetamo, ali bo vse v redu. Na začetku smo še ozvočenje postavljali sami, to se je sedaj že spremenilo, ampak tisti trepet in odgovornost v nas pa ostajata. Veselice jemljemo zelo zares.«
Kako se spomnite svojih prvih veselic?
Dejan: Pri šestih letih sem stopil na kamion in z očetom (Brendi, op. a.) končal del verza pesmi Najlepše so kelnarce ... To je bil moj prvi kamion na veselici. Nato sem pri sedmih letih delil razglednice, pri 13 prodajal zgoščenke, pri 15 sem začel postavljati ozvočenje (skupaj z mojim današnjim basistom), pri 17 pa sem začel igrati bobne pri očetu.
Blaž: Začeti moraš pri temeljih, da sploh znaš ceniti veselice. Gasilci na veselicah delajo vse sami: od postavljanja šotorov do klopi, strežbe – za tem je veliko prostovoljnega dela in za glasbenike je fino, da to začutijo, ker znaš vso to pozornost potem bolj ceniti.
Dejan: Veselica je največji dogodek v kraju, takrat se vsi zberejo, ljudje si dopust načrtujejo glede na datum domače veselice. Niso pa samo gasilske veselice; prirejajo jih tudi turistična, lovska, športna društva ... Vsa delajo nekaj dobrega za domači kraj, za skupno dobro.
Menda so tudi vedno bolj obiskane.
Dejan: Zato pa so se tako razvile. Veselice so postale eden najmnožičnejših dogodkov (za festivali). Zakaj? Gotovo tudi zato, ker se ugašajo diskoteke, ker druga okolja niso več toliko varna. Pa tudi zato, ker imajo danes mladi radi harmoniko, slovensko glasbo. Na veselice hodijo zdaj najstniki prepevat slovenske pesmi, kar se mi zdi fascinantno, saj se še spomnim posmehovanja vrstnikov zaradi očeta in ker sem hodil na veselice. Ko sem pozneje (pred 12 leti) začel nastopati, pa so moji sošolci iz osnovne šole prišli na mojo žurko – isti ljudje, ki so se mi posmehovali. In to se mi je zdelo dobro. Krasno je, da mladi zopet pojejo slovenske pesmi – to je zasluga veselic.
Blaž: Moji sošolci iz srednje šole so ob obletnici mature prišli žurat na našo veselico, zato da smo lahko bili skupaj. Ko sem bil na fakulteti, nisem nikomur razlagal, da igram v narodno-zabavnem ansamblu. Bilo mi je nerodno, malo me je bilo sram. Potem pa se je to začelo postopoma spreminjati okoli leta 2000 z Mladimi Dolenjci in Čuki, drastična sprememba se je zgodila nato še z našo Rožico; ko sem pa že mislil, da je to največ, kar je mogoče, so je čez deset let zgodili Dejan pa Avseniki in Fehtarji – to se je samo še potenciralo. Prav neverjetno je, za koga vse zdaj igramo – od upokojencev do študentov. In igramo iste komade, kar je neverjetno in se prej ni dogajalo. To so naredile veselice.
Dejan: Pesem Mandarina (avtor Brendi, op. a.) je stara 38 let in res je fascinantno, ko na telefonu napišejo to skladbo, češ, zaigrajte jo. Mladi, stari 18 let!
Blaž: Kot da starejše pesmi doživljajo novo pomlad. Marjanca (tudi Brendijeva skladba, op. a.) je sedaj kot mega hit. Tudi Slakov Čebelar je zaživel v zadnjem obdobju, postal je pravzaprav himna. Mladi niti ne povezujejo, h komu sodi katera pesem, na telefone pišejo glasbene želje in norijo. (smeh)
Razbijta še kak mit, na primer tistega o veselicah v Ljubljani, nekateri mislijo, da jih v takih urbanih sredinah ni.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.
