V avgustovski številki francoske izdaje revije Elle so objavili prvi intervju z ženo francoskega predsednika, Brigitte Macron. Malo so poklepetali o modi, o najljubših kreatorjih in dolžini kril, nazadnje pa so seveda neizbežno prišli do njenega zakona s petindvajset let mlajšim moškim – Brigitte ima 64 let, njen mož Emmanuel 39 – ampak gospa predsednikova je v dvajsetih letih njune ljubezni dobila precej trdo kožo. »Včasih se pošaliva,« je rekla, »da je Emmanuelova edina napaka to, da je mlajši od mene.«Od Macronove majske zmage na predsedniških volitvah so se mediji, francoski in tuji, veliko ukvarjali z njuno razliko v letih. »Kadar berem članke o najini zvezi, imam vedno občutek, da berem zgodbo nekoga drugega. Pa vendar je najina zgodba tako preprosta,« pravi prva med Francozinjami. A ničesar ne obžaluje: »Če se ne bi odločila, da bom z njim, bi v življenju veliko zamudila.« Dve desetletji in pol starostne razlike nič ne pomenita, meni: »Seveda zjutraj skupaj zajtrkujeva, jaz s svojimi gubami, on s svojo mladostjo. Tako pač je.«

Takle mamo. Intervju s predsednikovo ženo je prišel natanko v pravem trenutku – okrog predsedniškega para se prav zdaj vrtinči razvneta debata o statusu prve dame. Francija tako kot večina držav položaja predsednikove partnerke nima uradno urejenega. Samo poglejmo, kako imamo to urejeno veliki: nimamo. Pri nas se še vedno lasamo, ali je prava prva dama partnerka predsednika države ali predsednika vlade. Kakšen položaj ima voditeljeva partnerka, s katero ni uradno poročen? Ne vemo. In kar sproti malo improviziramo. Pa saj niti žena ameriškega predsednika nima uradnega statusa, ameriška prva dama sicer ima svojo pisarno in osebje, vendar njen položaj ni urejen z zakonom in za svoje delo ne dobiva plačila.

Emmanuel Macron je v predvolilni kampanji obljubil, da bo francoska prva dama dobila zakonsko podprt uradni položaj in vse, kar spada zraven, in je bil, takoj ko je prišel na oblast, več kot voljan obljubo izpolniti, a mu je njegovo ljudstvo dalo zelo jasno vedeti, da si prve dame ne želi. Spletno peticijo proti temu, da bi položaj prve dame uredili z zakonom, je podpisalo več kot 300.000 ljudi. Malo jih je, domnevajo, motilo to, da bi bilo treba spremeniti ustavo, še bolj pa najbrž to, da bi morali prvo damo in njeno osebje plačevati davkoplačevalci. Ne bi, hvala, pravijo Francozi.

Nič hudega, pravi Brigtite Macron. »Ne počutim se kot prva dama. To je dobesedni prevod ameriškega izraza in jaz se sploh ne počutim tako. Kadar slišim te besede, me ima, da bi pogledala okrog sebe in rekla, komu pa govorite? Jaz nisem ne prva ne zadnja dama, jaz sem preprosto Brigitte Macron.« In še tole je dodala: »Popolnoma jasno mi je, da so Francozi izvolili Emmanuela, mene pa ne, čeprav so seveda vedeli, da sva par.«

In so se potem zmenili, da bodo zadeve drugače uredili.

Drugi žep, isti žakelj. Zdi se, da so Francozi kar nekako spregledali, da jih predsednikova partnerka, kakor koli ji že rečete, vendarle precej stane. Iz katerega koli žepa že vzamete, prva Francozinja v svoji vlogi predsednikove spremljevalke potrebuje pomočnike, pisarniško osebje, varnostnike, ima torej stroške, ki jih ne pokriva sama.

Valerie Trierweiler, partnerka prejšnjega predsednika Hollanda – ki na neuradnem položaju prve dame sicer ni bila dolgo, ker je prišlo na dan, da jo predsednik vara, pa je Valerie pospravila kovčke in odšla – dokler je bila ob Hollandovi strani, je imela pet uslužbencev in je državo stala okrog 237.000 evrov na leto. Še veliko dražja je bila Carla Bruni, žena Hollandovega predhodnika Sarkozyja, za katero je delalo osem ljudi, kar je davkoplačevalce stalo dobrih 437.000 evrov na leto. Macronova ima, so povedali »dva ali tri pomočnike, dve tajnici in dva varnostnika – to povsem zadostuje«.

Macron, ki mu je priljubljenost med ljudstvom po izvolitvi strmo padla, se je torej svoji predvolilni obljubi odpovedal. Kar je bilo pametno, še posebno zato, ker je zaradi škandala, ki se ga je prijelo ime Penelopegate, pripravil strogo zakonodajo, ki poslancem in senatorjem prepoveduje zaposlovati družinske člane.

Penelopegate sta zakuhala Macronov tekmec za predsedniško mesto, konservativec François Fillon, in njegova britanska žena Penelope, ki je tri desetletja marljivo, a povsem neupravičeno vlekla plačo moževe pomočnice v parlamentu in bo morala to zdaj pojasnjevati sodišču. Macronova nova zakonodaja bo take primere preprečila, vendar je zaradi prizadevanj, da bi zakonsko uredil ženin status, v glavo dobival obtožbe, da je hinavec, češ, a svoji bi pa dajal plačo? In so zato v Elizejski palači hiteli zatrjevati, ne, državne plače ne bo, samo njen status bi uredili.

Prozorno. In so po spletnem uporu ljudstva potem našli drugo rešitev, poimenovali so jo »listina o transparentnosti«, ki ureja vlogo Brigitte Macron in jasno pove, da od države ne dobiva plače. Ker pa je stroške za njeno osebje vendarle treba plačati in ni pričakovati, da bi jih upokojena učiteljica krila iz svoje pokojnine, gre denar zanje iz predsedniškega budžeta. Torej stroške prve dame, ki ne sme – in očitno noče – biti prva dama (uradno je zdaj »soproga voditelja države«), vendarle krije država. Davkoplačevalci, se zdi, niso veliko prihranili. Poleg tega listina, naj bo še tako transparentna, stvari ne ureja dolgoročno: dokument velja samo za Brigitte Macron. Naslednja francoska (ne)prva dama bo morala svoj položaj urejati na novo.