Alja Camara v tem trenutku najbrž že pleše v New Yorku, jaz pa sem v dilemi, kako naj začnem ta članek. S trenutkom, ko sem jo našla, kako pometa pred svojo šolo? S sklepno prireditvijo Zapleši z Aljo, ko me je navdušila s svojim veseljem in dejstvom, da je s plesnimi gibi zastrupila celotno naselje Lavrica in številne druge Ljubljančane? S pisanimi prostori dvorane, ki jo je gradila s krvjo in znojem in omejenim denarjem, nato pa jo je oplemenitila z lastnimi rokami in smislom za lepoto? Z njeno družino, ki je neukrotljivo vesela, kot so veseli lasje njenih otrok, ki so jih tako lepo skodrale očetove afriške korenine? Ne, začela bom na začetku, začela bom z vztrajnostjo nesamozavestne deklice, ki se je pred tridesetimi leti zaljubila v ples.

Predstavljajte si osnovnošolko, ki se v Kamniku zbuja ob petih, se z avtobusom odpelje v Ljubljano na trening plesa, nato pa se še pred začetkom pouka vrne v Kamnik. In pomislite, kako močno voljo moraš imeti, da to počneš trikrat na teden, pred tekmovanji celo vsak dan, ob tem pa se na avtobusu in pred plesno dvorano učiš za šolo!

Na temeljih baletne samodiscipline. »Začela sem že v Kamniku v baletni šoli, kjer sem se začela zavedati svojih okončin, se naučila samodiscipline in koncentracije, kjer sem se umirila, ker sem bila zelo hiperaktivna deklica. Potem sem se vpisala v plesno šolo Kazina, ki je bila nato dolgih 15 let moj drugi dom. Kaj kmalu sem vedela, kaj hočem in kaj je moj cilj, čeprav me je nenehno spremljalo pomanjkanje samozavesti. Bila sem državna in evropska prvakinja, pri šestnajstih letih tudi svetovna prvakinja, večkrat sem nastopala v formaciji, plesala sem džezbalet, in to tudi s soplesalko. Pri džezbaletu si pridobiš gracioznost, pri plesu s soplesalko pa občutek za sočloveka in obzirnost. Ples te lahko oplemeniti na več ravneh. Nekdanje kolegice smo prijateljstva iz tega sveta ohranile vse do danes. Zdaj smo vse mamice in vse smo ostale v tem svetu giba (joga, telovadba, ples), tako da se še vedno družimo in si med seboj pomagamo.

Veliko je bilo težkih trenutkov in potrebovala sem veliko moči, da sem kot otrok tako dolgo vztrajala. V srednji šoli sem pogosto prespala pri plesnih prijateljicah. V Ljubljani sem tako pridobila kar nekaj nadomestnih 'mamic', ki sem jim za vse iz srca hvaležna. Danes se zavedam, da sem morala biti zelo močna. Poleg tega v šoli nisem imela podpore. Samo profesor telovadbe je prepoznal mojo zagnanost in razumel, da potrebujem pomoč. Pomagal mi je urediti status športnice, tako da sem lažje shajala s šolo. Pa sem bila uspešna, bila sem prav dobra. Pri pouku nisem nikoli iskala izgovorov, raje sem si kradla spanec, da sem naredila vse, kar je bilo treba.«

Pobeg in širjenje obzorij. »Kriza se je začela ob koncu srednje šole, ko sem se začela spraševati, ali sem si izbrala preozka obzorja. V iskanju sebe sem čutila, da si želim tudi drugim pomagati do boljše samopodobe. Želela sem študirati notranji dizajn, a mi je zmanjkalo točk in odločila sem se za kozmetično šolo. Posvetila sem se ličenju, estetiki in masaži. Delala sem v studiu v Ljubljani in 'rasla' pod strogim očesom natančne in zahtevne lastnice Sonje Škrabec. Ko je videla, da se znam posvetiti vsakemu obiskovalcu posebej, da si zapomnim imena vseh in da jim izkazujem potrebno spoštovanje, me je za deset let postavila za vodjo recepcije. V tem času sem dodobra izpopolnila masaže, tako da so mi svoje telo zaupali številni znani, celo gospod Janez Drnovšek, ki sem mu poleg tega občasno pazila psa in si s tem prislužila še nekaj honorarja. Takrat sem namreč že zaživela v Ljubljani in sem se morala sama preživljati. Vpisala sem se na fakulteto, pravzaprav celo na dve ... najprej na kemični inženiring, a sem v četrtem letniku dojela, da ne bi mogla živeti med štirimi stenami laboratorija, zato sem se vpisala še na turistiko. Svet me je poklical in ponudila sem se turistični agenciji, da grem z njimi brez plačila, da se bom ukvarjala z animiranjem udeležencev potovanj, posredno pa bom tako tudi sama spoznavala svet, se učila in si širila obzorja. Zelo hitro sem napredovala in tako pet let garala kar pri dveh agencijah, ker so me v obeh hoteli imeti. Nato pa me je znova poklical ples, do katerega sem v svojem srcu še vedno gojila ljubezen in razmišljala o tem, kdaj bo napočil trenutek, ko bom lahko znova zaplesala.«

Vrnitev k plesu: Mrhe d. o. o. Alja se je pridružila plesni skupini Mrhe d. o. o., ki je nastopala v šovu Jonasa Žnidaršiča, potem pa je poučevala v šolah in vrtcih. »Dve leti sem srkala znanje, se posvečala delu z otroki in se navdušila. Vrstili so se uspehi. Med otroki je bilo ogromno zanimanja za ples in med tridesetimi učiteljicami plesa so se samo moje skupine nenehno povečevale. Od skupine petih otrok, ki sem jih 'podedovala' od svoje predhodnice, se je njihovo število kaj hitro povečalo na 40 oziroma 50, na koncu pa celo na 200 otrok, ki so si kot dodatno dejavnost izbrali ples.«

Dober glas se je širil in namesto ene ure na teden jih je kmalu imela pet. In tako ji je šlo vse bolje in bolje. »Madonca, če to ni dokaz, da nekaj znam, sem si končno priznala in spoznala, da sem v poučevanju plesa našla svoj svet. Tako zelo sem uživala, da so me ljudje začutili in da so me otroci sprejemali brez zadržkov. Lahko sem se jim razdajala in jim podarjala vse, kar znam, kajti nikakor ni samoumevno, da zna plesalec tudi poučevati. Potem sem postala vodja te plesne šole. Počasi sem začela metodiko učenja učiti druge učitelje. Iz ozadja in od trdega dela sem preskočila na odgovorno mesto. A sem še naprej marljivo delala in v tem času rodila tri otroke. Do zadnjega dne pred porodom sem delala in se po treh mesecih porodniškega dopusta že vrnila na delo. Mož mi je dojenčke na dojenje prinašal v šolo ...«

Utrujenost in užaljenost sta jo popeljali na novo pot. Alja je potegnila črto. »Pri zadnjem otroku, ki ponoči ni spal, sem bila hudo utrujena. Lastnika plesne šole sem prosila, naj mi da vsaj en dan v tednu, v katerem bi pripravljala koreografije, ne bi pa plesala. A je vztrajal pri svojem in mi tega ni dovolil. Bila sem zelo prizadeta, saj sem se pred tem deset let resnično razdajala. Odločila sem se in dala odpoved. Dojela sem, da mi je moj sinček Jeannou – ki je po dveh izredno pridnih punčkah s svojim nespanjem in zahtevnostjo moj svet obrnil na glavo – pravzaprav določil novo smer v mojem življenju. Zdelo se mi je, kot da mi sporoča, naj se ustavim in razmislim o tem, kaj si želim. In sem se ustavila. 'Alja, zdaj boš morala potegniti črto,' sem si rekla. Bila sem brez dela, brez plače ... Tudi mož, ki je 60-odstotni invalid, je bil brez dela ... Imela sva tri otroke in jaz sem ves čas razmišljala, kako naprej. Januarja sem mrzlično iskala prostor, ki bi ga lahko najela in začela v njem poučevati ples. Že septembra so vse plesne šole že imele pogodbe in zagotovljene učence, jaz pa sem hudo zamujala. Bala sem se, da bom propadla. A se mi je v treh urah oglasilo petdeset otrok in dvajset mamic. 'Poplačana sta ves tvoj trud in vsa tvoja dobra volja,' mi je dejal mož. Od tega obetavnega začetka do odločitve, da si nekaj metrov stran od najetega prostora na Lavrici uredim sanjski prostor, je bil le korak. Pogumen, zelo pogumen in tudi nor korak, a danes vem, da je bil najbolj pravi! Z vsemi močmi sem se lotila dela. In tako je med opekami in načrti, med jokom in obupom, med posojili in strahom, a z veliko, pravzaprav ogromno dobre volje rasla ta moja šola. 'Lepo bo – ali pa sploh ne bo,' sem odgovarjala na pripombe, kot so: Ali boš res najela posojilo za tapete?! 'Bom, ker hočem prostor, dostojen čudovitih ljudi, ki so me izbrali za to, da vsi skupaj rastemo s plesom.'«

Brez krize bi bilo preveč lepo. Tekle so tudi solze, ja, res je. »Seveda še zdaleč ni bilo preprosto. Tudi z možem sva takrat imela hudo zakonsko krizo. Čeprav se je že na začetku odločil, da bo zanemaril vse svoje osebne načrte, se posvetil vzgoji otrok in družini ter nekaj let podpiral mojo oziroma najino življenjsko pot, je bilo zanj v tem času vsega preveč. Po enajstih letih skupnega življenja se je počutil odrinjenega v ozadje, jaz pa sem se počutila povsem zapuščeno v najtežjih trenutkih svojega življenja in – kot sem bila prepričana – v najpomembnejšem trenutku graditve naše skupne prihodnosti. Po dveh kriznih mesecih sva se znova povezala in zdaj se z veliko volje in želje posvečava delu za odnos. Tudi sedanje potovanje v New York, kjer sva bila pred leti zelo srečna in med seboj povezana, je del teh prizadevanj.«

Yantulaye, ljubezen njenega življenja. Yantulaye Camara je šest let starejši od Alje. Ker je živel v Domžalah, ga je Alja že kot najstnica srečevala in tudi občudovala na avtobusih in vlakih, ki so vozili v Ljubljano. Bil je odličen košarkar, a je doživel hudo poškodbo noge in roke, ko so pijani, zadrogirani in nesramno arogantni mladeniči z avtom zapeljali vanj, medtem ko je pravilno hodil ob cesti, ki nima pločnika. Nekaj časa so ga celo vlekli s seboj na pokrovu motorja. Zanj je bilo zelo hudo, ko je pri 21 letih doživel konec obetavne kariere. Pravzaprav se mu je podrl svet. In nova, svetla obzorja je zagledal šele, ko je v njegovo življenje vstopila Alja. Prvič jo je opazil na neki zabavi, vendar ni takrat prav nič vedel o tem, da ga ona že dolga leta občuduje.

»Že naslednji dan sem ga povabila, naj se priseli k meni v garsonjero, ki sem jo kupila dva meseca prej. Mami mi je dejala, da mi bo pomagala pri tem, da si ustvarim svoje štiri stene, in tako sem prvič imela povsem svoj dom. Torej, mami, še enkrat hvala! Jaz, ki sem bežala pred navezanostjo, sem leto pozneje v kuhinjici garsonjere, ki sem jo sama uredila – tudi tam so bile odštekane barve in dobila sem nagrado za tretjo najlepše urejeno garsonjero – pokleknila pred fanta in ga zaprosila, naj se z menoj poroči. Odšla sva v Gvinejo v Conakry in se poročila med njegovimi sorodniki. Ta kraj sem vzljubila zaradi preprostosti življenja in iskrenih ljudi. Luščila sem riž, se umivala v lavorju in živela v baraki brez elektrike. Tam sva se še bolj zbližala. Pa tudi na potovanjih, ko sva denimo tri mesece skoraj brez denarja potovala po Aziji, sva vse bolj spoznavala, da spadava skupaj. Potovanja so najina skupna ljubezen. Zanje sva pripravljena porabiti zadnji denar. Nekega dne se želiva nekam odseliti in imeti svoj hotelček ali kaj podobnega. Vsako leto z družino potujemo v tujino, jaz pa si takrat obvezno privoščim tudi ure plesa v izbranih šolah. Želim si, da moji tečajniki napredujejo skupaj z menoj, in nikoli ne bom izgovorila stavka, ki sem ga drugje pogosto slišala: 'Saj je zanje dovolj dobro!' Ne, jaz hočem, da je vse še boljše, ker imam svoje učence nadvse rada. Spoštovanje do njih je temelj moje plesne šole. Za jesen pripravljam novosti, bootybarre, vadbo ob baletnem drogu, ki je graciozna, zahtevna in hkrati zelo zabavna. To je fuzija pilatesa, plesa in joge. Pripravljam tudi tečaj 'twerkanja', ki je izjemno zabavna oblika kurjenja odvečnih kalorij in topljenja maščobnih celic. Poleg tega naj bi pomagalo k večji samozavesti in pripomoglo k temu, da se v svojem telesu počutite seksi. Ta vadba je super tudi za vse tiste, ki niso zadovoljne s svojo zadnjico. Ko boste začele migati, se ne boste mogle ustaviti!«

Varna hiša. »Moja vizija plesne šole je, da bi postala svojevrstna varna hiša. Hiša, v kateri lahko ljudje in predvsem otroci potrkajo na vrata kadar koli in za kar koli – želim si, da bi bila to hiša veselja in udobja, hkrati pa bi se v njej zagnano in vztrajno učili. Moje ure so sproščene in nagajive, a se kljub temu veliko naučimo. Sem perfekcionistka, a nočem s pretirano zahtevnostjo obremenjevati svojih učencev – ne mamic ne otrok. Želim biti dober zgled in učim jih, da se je treba včasih ustaviti, vdihniti in izdihniti zrak ter verjeti vase. Če nam nekaj ne bo uspelo danes, nam bo, če se bomo potrudili, morda uspelo jutri. Treba je graditi samozavest v sproščenem razpoloženju. Dogaja se mi, da dobim obremenjene otroke iz drugih plesnih šol, ki si niso všeč in ki jim je treba pomagati, da se sprostijo. In ta moj trud in veselje sta še kako poplačana. Ko hodim po našem naselju, ko grem v trgovino, me otroci kličejo, objemajo ... Nekateri mislijo, da mi je to odveč, a mi ni. To me nadvse osrečuje. V skupini imam tudi avtistične otroke in vedno poskrbim za to, da resnično uživajo v plesu.

Pripravljamo tudi praznovanja rojstnih dnevov. Takrat prespimo v spalnih vrečah v dvorani in se noro zabavamo. Starši prinesejo torto, jaz pa organiziram vse drugo. Zjutraj imamo jogo v pižamah, naličimo se, oblečemo in pripravimo nastop za starše, da jim pokažemo, kaj smo delali ves ta čas. 'Saj se ti ne splača, Alja,' mi pravijo. Kaj se mi ne splača? Imam se super in sem srečna. Mar veste, kako dragocena nagrada je to, če otrok, ki je še včeraj sedel v kotu, danes pleše v prvi vrsti?

Ves čas vlagam. Kupila sem podlage za jogo, da jih mamicam ni treba nositi skozi naselje. Od časa do časa pripravim narezek, tortice in šampanjček za svoje Plešoče mamice, mamice, ki so zame najlepše na svetu in ki so to pokazale s svojim nastopom. Nazadnje sem jih presenetila s tem, da jih je po končani vadbi pred vrati pričakal žar. Jedle smo burgerje in ostale skupaj vse do polnoči. 'Zakaj, Alja?' so spraševale, ker so mislile, da je kakšna posebna priložnost. 'Ker je maj,' sem jim odgovorila, 'in ker moramo biti vesele'. Učim jih tega, da se jim ob moji vadbi ni treba ničemur odrekati, da lahko sproščeno jedo in si privoščijo vse, kar si želijo, da pa je treba včasih pomigati in se dobro preznojiti. Včasih pripravim tudi piknik za otroke. Ali pa gremo na sladoled, se dobimo in zaplešemo sredi nakupovalnega središča.«

Urejeni kaos. Res je. Alja je na Lavrico prinesla veselje in ples. Ko sem se tistega dne udeležila plesnega dogodka ob koncu sezone, sem ugotovila, da pleše vsa Lavrica. In bilo je čudovito. Neskončno veliko plešočih otrok, damic, parov, babic, dedkov, prijateljev, sosedov ... To je bilo sklepno dejanje prve sezone šole Zapleši z Aljo, s katero je ta mojstrica plesa postavila na glavo življenje spalnega naselja na obrobju Ljubljane in dosegla obisk, s kakršnim se sicer ponašajo priznane plesne šole z večletno tradicijo. Vse to je dosegla brez reklame, zgolj z dobro voljo, veseljem do plesa in spoštljivim odnosom do ljudi. Predvsem do tistih majhnih in najmanjših. »Madonca, saj mi zaupajo svojega otroka! A veste, kaj je to? Največ!« pravi Alja, ki zase trdi, da je njen svet urejeni kaos. In res, to je nadvse vesel urejeni kaos, ki je tudi mene očaral na prvo žogo, bolje povedano – na prvi plesni korak.