Nekaj časa je živel v senci uspešnega brata Vida, želel si je gledaliških in filmskih ter televizijskih glavnih vlog. In potem so prišle, skoraj vse hkrati. Vloga zapeljivca v Usodnem vinu, epizoda v Eni žlahtni štoriji, voditeljska vloga v oddaji Slovenija ima talent, rubrika v oddaji Zvezde plešejo. Na koncertih matičnega gledališča je dokazal, da zna tudi peti, v muzikalih mu poleg petja pride prav znanje plesa, dobil je nagrado žaromet za najboljšega igralca … Domnu se je odprl svet. In ker si želi v svet tudi poleteti, je januarja zapustil svoje gledališče in pogumno odšel v svobodo.
Da ste zares dober igralec, sem se prvič prepričala, ko sem vas videla igrati v predstavi Boksarsko srce. Igrala sta samo vi in vaš oče.
Ta vloga res veliko ponuja. Predstavo sva začela z očetom ustvarjati takoj po moji akademiji. To je res zelo dober tekst Lutza Hubnerja za mlajšega in starejšega igralca o spopadu oz. sobivanju dveh generacij. To je bil moj prvi dramski študij neke predstave. Da sem jo delal z očetom, mi je bilo sprva malo nenavadno, navajen sem bil pač dela s sošolci, a moj oče se ni nič starševsko vtikal vame. In smo super delali, z režiserjem Samom Strelcem. Besedilo je komično in tragično, globoko, čustveno. Gledali so naju tako otroci iz popravnih domov kot starejši iz domov za ostarele. Predstava govori o stiskah in klicu na pomoč tako mlade kot stare generacije. Je lepa predstava o pomoči, o zavezništvu. Moj oče je sicer že v pokoju, a v maju jo bova spet uprizorila v Siti teatru.
Ste vi kot adolescent imeli kakšne podobne težave, kot jih je imel fant v dramskem besedilu?
Kaj pa vem, jaz sem bil tako vpet v športni ples, v tekmovanja v standardnih in latinskoameriških plesih, da nisem imel niti časa, da bi me kam »zanašalo«. Vsak dan sem bil najmanj dve uri v plesni dvorani, pa šola in domače naloge, od petka do nedelje pa smo hodili na tekmovanja po Italiji, Švici, Avstriji, ko sem bil v tretjem in četrtem letniku srednje šole in v prvem letniku Pedagoške fakultete. Tako se nisem mogel družiti z dobrimi ali »slabimi« fanti.
So vaši starši tako pametno poskrbeli, da ste bili polno zaposleni v teh letih?
(smeh) No, morda sem res začel trenirati zaradi staršev in pa zato, ker je začel trenirati Vid. Kar je delal Vid, sem hotel početi še jaz. In potem mi je ples postal zelo všeč. Nekaj let sem obupano stagniral, okrog mojega šestnajstega leta pa sva s plesalko zelo napredovala. Naučil sem se veliko o porazih in zmagah, dobil trdo kožo, kar mi je pomagalo potem pri igri, pri pripombah in kritikah, da jih nisem jemal preveč zares. Naučil sem se, da je lahko z novo vajo, z novo predstavo vse spet boljše. Vsak dan je nov začetek. Seveda te stvari potolčejo, potem pa se stvari obrnejo na bolje. Podobno se mi je dogajalo pri igri. Ljudje, ki ne hodijo v gledališče, me sploh niso poznali. Vedeli so, da sem Vidov brat, zdaj pa sem s pomočjo televizije, Usodnega vina in drugih stvari postal prepoznaven.
Tudi vaš brat Vid je želel postati igralec, a mu ni uspelo.
Oba sva imela željo po izražanju že od malega, oba sva nastopala že v osnovni šoli. Vid je znal pisati dobre spise, v gimnaziji pa je začel z Impro ligo. Hotel je na igralsko akademijo, pa so ga zavrnili, kar se je izkazalo za odlično, ker je danes izvrsten stand up komik. S tem si služi kruh že deset let.
Da gre človek v igralski poklic, je treba imeti pogum.
Ker sem iz gledališke družine (oče je Iztok Valič, ded Aleksander Valič, oba priznana igralca, op. a.), se mi to ni zdelo tako pogumno, temveč zabavno, zanimivo, plemenito. Da poskusiš ustvariti lik, ki na drugem koncu sveta v resnici obstaja. Da si nekaj, kar dejansko nisi. To se mi je zdelo lepo. Kot plesalec sem imel rad občutek, ko so me hvalili. V gledališču pa sem se tega znebil – ker delaš zaradi sebe, da se vzpostaviš kot nekaj kredibilnega, si sam svoj ocenjevalec. Imaš notranji senzor za pravo stvar. Zaradi zunanjih pohval lahko izgubiš pravo smer.
Celoten intervju z Domnom si lahko preberete v 14. številki revije Zarja. (4.4.2017)
