Miša se zelo rada pogovarja. Komaj čaka, da jo kaj vprašaš, in še preden do konca izustiš vprašanje, ima na jeziku odgovor. Je izjemno hitra sogovornica, misli se ji kar pobliskavajo, prehitevajo druga drugo. Veliko se smeje in njen smeh napolni prostor. Vprašaš jo lahko kar koli, še posebej rada ima provokativna vprašanja. Uživa v besednem preigravanju. Ko pa odgovarja, se ji leva obrv dvigne in kar drhti od vznemirjenja, kaj in kako bo povedala. Še vedno je iskriva, še vedno duhovita. Igriva. Radovedna. Topla. Odkar ima na Televiziji Slovenija spet oddajo, diha globlje.
Zdi se mi, da ste z oddajo Zgoraj brez spet zadihali. Ali imam prav?
Absolutno imate prav. Diham bolj globoko in vem, zakaj kdaj zajamem sapo. V polnem pogonu sem. Srečujem se z ljudmi in z njimi izmenjujem svoj svet. Zdi se mi, da moram toliko stvari »pregovoriti«, toliko zgodb premleti in podeliti. To osmišlja moje delo. Po eni strani sem »party animal«, po navadi sem bila zadnja, ki sem hodila z zabav, ko se je še plesalo in pelo in ko se družba še ni povsem pomešala med seboj. Zdaj se mi pogosto zdi izguba časa kar nekje viseti in si rečem: »Pojdi raje domov brat kakšno knjigo. Kaj pa sploh počneš tukaj?«
Kako gre to skupaj – ste zelo družabni, pravite, a hkrati se vam ne ljubi družiti z ljudmi?
Če bi me kdo želel kaznovati, bi me lahko s tem, da bi mi odrekel možnosti komuniciranja. Zato se dobrim odnosom vedno spoštljivo priklonim. Ko sem mesec in pol imela nehodni mavec na nogi, sem nenadoma začutila neki mogočni impulz, da moram ven, med ljudi. Zato sem prosila, da so me nesli v lokal pod mojim stanovanjem, da sem sedela tam na kavi in se pogovarjala z ljudmi, ki so hodili mimo.
Da ste lahko dihali?
Nadihala sem se dvojno: svežega zraka in se izklepetala. Ko se zapreš, ljudje nehajo hoditi k tebi. Zato moraš sam narediti dva koraka, da jih drugi potem naredijo pet. A če ne narediš prvega sam, si res sam.
In vi ste poklicali ljudi, da so vas nosili po stopnicah štuporamo?
No, enkrat me je prijatelj nesel dol in tudi nazaj gor. V naročje me je vzel in nesel po stopnicah kot na poroki. (smeh) Morala sem se izklepetati in opazovati mimoidoče. Vsak detajl opazim, kako kdo hodi, kaj počne medtem, in si rišem značaje, iščem ozadja. Prav ta različnost me zanima. Zato me motijo opredelitve, češ, ta človek je drugačen. Vsi smo drugačni! Po hoji, izrazu na obrazih potem ugibam, kakšne žaklje si je človek natovoril, kako se mu je dojemanje sreče izmaknilo. Zakaj se sploh spraševati o sreči? To je samo trenutek, ki te oplazi. Včasih se vozim v avtu, sonce mi blešči v oči in kar na glas vzdihnem: Ahh, kako sem srečna! In mine. Gre. Samo malo me »pošlata«, kot bi me angel pobožal zadaj po vratu.
Celoten intervju z Mišo Molk si lahko preberete v 52. številki revije Zarja.
