Antonija Perovšek, ki jo sosedje in znanci kličejo Tonka, njeni domači pa ljubkovalno mam, je dopolnila že 101 leto. Gospa, ki je kljub visoki starosti izjemno urejena, ne jemlje nobenih zdravil; kaj sta to povišan holesterol in sladkor, ne ve. Še pri stotih letih je bila neodvisna od drugih, kuhala si je in skrbela zase. Zadnje leto je malce opešala, noge je ne držijo več kot nekoč, tudi kosilo ji vozijo iz bližnjega doma upokojencev. Da ji ponagaja spomin, pa nekako že kar sodi k njenim letom. Vendar ni prehudo, gospa je živahna in izjemno komunikativna. Življenje ji ni prizanašalo, ampak ona se mu ni dala. Stvari rada obrne na »hec«, morda je prav to recept njene dolgoživosti. Sama pravi, da recepta za dolgo življenje – nima. Ona preprosto samo živi.
Ko s fotografom prideva k Antoniji Perovšek, ki živi v hiši z vnukom Romanom in njegovo partnerko, nam vrata odpre Helena Mehle, Romanova sestra in seveda Tonkina vnukinja. Za to popoldne je prevzela piarovsko službo za svojo drago mam. Tonka sedi za mizo, prostor je majhen, meni pa se po glavi začnejo poditi misli, kje bi bilo najbolje fotografirati gospo Tonko. Avtomatično podam v pozdrav roko vnukinji Heleni, vsa v svojih mislih pa prav grdo prezrem Antonijo Perovšek. Ko se začnemo pogovarjati, kje bi fotografirali čilo stoenoletnico, me Tonka pogleda s svojimi čudovitimi in prav nič starčevskimi modrimi očmi ter reče: »A meni pa ne boste dali nič roke?« Priznam, od sramu bi se najraje pogreznila v zemljo. Opravičim se, povem, da nisem bila v trenutku, in Tonki podam roko. Njen stisk je presenetljivo močan, njen pogled pa je uperjen naravnost v moje oči. Dobila sem lekcijo za vse življenje! Hvala, gospa Perovšek.
Ločeno gospodinjstvo. Antonija Perovšek resda živi v hiši, kjer je doma tudi njen vnuk, »ampak gospodinjstvo imata pa ločeno,« razloži Helena. »Naša mam je tako samostojna ženska,« ljubeče pohvali svojo staro mamo in pove, da je bila do dopolnjenega stotega leta popolnoma samostojna.
Več v Zarji št. 26, 28. 6. 2016
