Od postaje nihalke, ki vozi na Veliko planino, do koder so vozili posebni avtobusi, so se nato do konca doline, kjer izvira reka Kamniška Bistrica, mnogi na poslednje slovo od Tomaža Humarja podali peš. Večina je v tišini postala ob žalni knjigi. Že tretji po vrsti, saj so mnogi, ki ga bodo pogrešali, dve z ganljivimi mislimi napolnili že v prejšnjih dneh. Travnik pred Domom pri Kamniški Bistrici je napolnilo zares veliko njegovih prijateljev iz Planinskega društva Kamnik, ki so, tako kot ničkolikokrat Tomaž, zrli v sijoče gore. Nekateri med njimi so dejali, da se je z močnimi, bleščavimi sončnimi žarki, ki so se veličastno poigravali z bližnjimi zasneženimi vršaci, od našega izjemnega alpinista želela posloviti tudi narava in njegove domače gore.
Učenec, ki je presegel učitelje
Tu, na Tomaževem svetem mestu, od koder se je neštetokrat za več dni hodil preskušat v kamniške planine, so postavili velik pano; na njem so se z izbranimi posnetki vrstili veseli, žlahtni trenutki njegove alpinistične poti. To ni bila navadna žalna slovesnost, saj so jo hoteli narediti tako, kakršen je bil naš vrhunski alpinist. Nabito z njegovima nalezljivima pozitivno energijo in smehom, kakršno bi si najbrž izbral tudi sam. A so poslovilne ganljive besede njegovih tesnih prijateljev, ki so se na odru vrstili drug za drugim, kljub temu iz užaloščene množice izvabile številne solze.
»Prav Tomaž je s svojimi uspehi ime svojega domačega Kamnika ponosno ponesel v svet. Zato bom predlagal, da mu bomo posthumno nadeli naziv častnega občana,« je povedal kamniški župan Tone Smolnikar, organizator te slovesnosti. Tomažev alpinistični mentor in učitelj Bojan Pollak je dejal, da smo se zbrali prav na kraju, kjer je veliki alpinist začel svojo kariero, in nadaljeval: »Že kot tečajnik je pokazal veliko nadarjenost za plezanje. Že tedaj sem mu dopovedoval, da je pot do uspeha postopna in da je najnevarneje takrat, ko nam postane vse prelahko. Ponosen sem, da je kot učenec postal bistveno boljši od učiteljev. Letos ga je ustavil nevaren vrh. A njegova dela ga bodo ohranjala še več generacij.«
Trenutke, kako je naš alpinist v stene kljub dovolj težki opremi nosil dodatne baterije, da je lahko poslušal glasbo, ki so mu jo predvajali po radijskih zvezah iz baznega tabora, je obudil športni novinar Franci Pavšer mlajši. Najpogosteje so mu takrat morali vrteti pesem Ko zvonovi zapojo Andreja Šifrerja. Tokrat, v slovo, mu jo je prišel zapet kar sam Šifrer. Na odru je Vlado Kreslin povedal, da sta se vedno, ko sta se srečala, objela in skupaj zapela njegovo pesem. Prijatelj Karli Gradišnik mu je zaigral na citre.
Več v Jani št. 47, 24.11.2009
