Predlog, ki buri duhove in je šolam že zapovedan, je ukinitev financiranja učne pomoči; vreden je dobre tri milijone in otrok naj ne bi, tako ministrstvo za šolstvo, prizadel. Strokovna javnost se ne strinja. Kot tudi ne s potratnostjo za kar 120 izbirnih predmetov v naših OŠ (kar je največ v Evropi in precej neproduktivno, opozarjajo strokovnjaki!) – po drugi strani pa se zmanjšuje plačilo za izvajanje interesnih dejavnosti (nekdanji krožki) v šolah, ki niso ocenjene in so prostovoljne. Spremembi, ki se je zgodila med šolskim letom, nasprotujejo stroka, Gregor Pečan, ravnatelj OŠ Dol pri Ljubljani, ki smo ga prosili za komentar, pa opozarja na širšo sliko problema: »Sistem je slab!«
Zagotovo ne morejo prinesti nič dobrega, še zlasti ker gre vse prepogosto za nepreizkušene zadeve, ki se jih spomni nekdo v pisarni katere od institucij tako imenovane »šolske nadstavbe« (zavod za šolstvo, MIZŠ, Pedagoški inštitut, katera od pedagoških fakultet, Republiški izpitni center ...). Najbolj sporno je, kadar se spremembe zgodijo med šolanjem in celo med šolskim letom. Spremembe pravilnikov in drugih zakonskih aktov so tako rekoč stalnica, poleg teh pa še razni poskusi kar na celih generacijah, že vse od časov uvedbe usmerjenega izobraževanja. Koliko je pa že bilo takih sprememb, ukinitev, najbrž ni treba naštevati. In bistvena stvar pri vseh je bila, da nikdar ni bilo pod njimi podpisa tvorca. Tako tudi ne odgovornega. Menim, da je šolstvo sistem, ki ga je treba prilagajati in spreminjati filigransko in ne s krampom ter macolo, kakor je pri nas nekako v navadi.
Toda tendence, da je treba v šolstvu varčevati, niso od danes, pojavile so se v času debelih krav pred sedmimi, osmimi leti. Zakaj?
Leta 2006 je prišla v goste na zbor ravnateljev ljubljanske regije takratna direktorica direktorata na ministrstvu za šolstvo gospa Škrinjar in nenehno poudarjala, da je treba varčevati, ker da denarja ni. Že takrat se je torej začel ta trend iz nepojasnjenih razlogov, se nadaljeval in stopnjeval po izbruhu ekonomske krize. Če zdaj rečemo, da je do neke mere treba varčevati v javnem sektorju, bi bilo zelo pametno, da ukrepi, ki se jih lotevajo tako »levi kot desni« ministri, ne bi bili neoliberalistični. Osnovna mantra neoliberalizma je, da mora biti država vitka, da naj za svoje delovanje porabi malo, vse stroške za podsisteme (zdravstvo, vojska, policija, šolstvo) dodatno prevali na ramena davkoplačevalcev. Odslej naj bi poleg davkov plačevali tudi posamezne storitve – škoda, da se tega ne zavedajo državljani in tudi politika. Neoliberalistični sistem se je dokazal samo v pogojih diktatur, nikjer drugje!
Toda šolski sistem je pri nas še razmeroma bogat, izbirnih predmetov je kar 120 – zakaj?
V nekaterih segmentih je naše šolstvo še kar bogato, pri občutljivih zadevah se pa zdaj začenja varčevati. Shizofrena politika je, da je treba za vsako ceno varčevati, hkrati pa država, ministrstvo, uvaja neobvezne izbirne predmete v četrti razred. Govorim o desetletnih otrocih, kaj boljše ni niti v sedmem razredu – zelo veliko je izbire staršev in ne otrok. Otroci bi izbrali likovno snovanje, kakšnega od športnih predmetov, računalništvo – vse drugo bi bilo zelo slabo obiskano. Torej bi potrebovali deset izbirnih predmetov in ne sto dvajset! Govori se, kako so otroci preobremenjeni, učni programi prenatrpani, a obenem izberejo v sedmem razredu drugi tuji jezik in še kaj.
Toda varčevalo naj bi se pri krožkih in ne pri izbirnih predmetih, kar je nelogično, saj za krožke oziroma interesne dejavnosti vemo, da jih izbirajo otroci, so prostovoljni, staršem zanje ni treba plačevati, niso ocenjeni.
Gre za dve ideji iste glave, ki imata diametralno nasprotne učinke. Nisem še slišal, da bi se varčevalo na področju izbirnih predmetov, že dolgo pa se govori o varčevanju na področju krožkov. Samo mimogrede: tudi za delovanje krožka, recimo orientacije, potrebujemo soglasje ministrstva, a ga nismo dobili! Možnost za prihranke vidim v racionalizaciji izobraževalne nadstavbe: pri nas imamo Zzavod za šolstvo z x izpostavami po vsej Sloveniji; ministrstvo z izpostavami; Pedagoški inštitut z izpostavami; najmanj tri pedagoške fakultete: Republiški izpitni center; stane pa res enormno, deluje se zelo razsipno. Tu so prihranki! Šteje se v normalno delovno obvezo in že vsa leta ni plačano, najbolj na udaru pa so isti učitelji predmetov kot sedaj ob ukinitvi plačevanja učne pomoči – matematika, tuji jezik, slovenščina. Že leta te zadeve učitelji delajo brezplačno, obravnavane so kot dolžnost. Učitelji že leta to rešujejo tako, da gredo te ure v fond manjka njihovih ur za dopust. A enkrat bo treba začeti reševati vzroke, ne posledic – tudi pri podaljšanem bivanju. Ministrstvo dodaja te obveznosti, a jih ne spravi v red na državni ravni.
Pogosto je slišati, da učitelji premalo delajo, saj morajo oddelati dvaindvajset pedagoških ur na teden.
Zakon za vse pravi, da je obveznost delavca štirideset ur dela na teden, nikjer pa ne piše, da je ura pedagoškega dela dolga devetdeset minut. Ni res, da premalo delajo, že nekaj časa ni več res. Pri nas pokrivamo jutranje manjkajoče varstvo, manjkajoče podaljšano bivanje in varstvo vozačev, ki jih je pri nas šestdeset odstotkov – če nočemo imeti poškodovanih učencev, jih moramo imeti v varstvu. Prej je ta del kar pokrivala občina, a nam iz leta v leto krči. Nadomeščanje se plačuje minimalno. Morda greva res preveč v detajle, a to je zaokrožena slika tega šolskega sistema, ki ga leta in leta vodijo ljudje, ki o njem nimajo kaj dosti predstave. Idealizem učiteljev, ki predano delajo, vodijo krožke, ki so resda plačani, a malo, ministrstvo pod več zaporednimi ministri postopoma ubija. Brez idealizma bi bil sistem mnogo slabši, kot je, skrb zbujajoče je, da ga je v mlajših učiteljskih vrstah čedalje manj. Vprašajmo se, kaj smo želeli leta 1991. Neoliberalizem zahteva, da bi ljudje v turbokapitalizmu delali zastonj. Pa ne gre tako: kolikor plačaš, toliko dobiš. Pa še to: toliko smo imeli povedati proti nekdanjemu ministru Gabru, zdaj pa imamo občutek, da je bil to edini minister z vizijo, takrat so ljudje na čelu vsaj približno vedeli, kam želijo peljati ta voz. Zdaj pa ne le da ubijajo željo, idealizem, »pedagoški eros« v ljudeh, ki to delajo, pričakujejo tudi, da bodo ljudje to opravljali z ne vem kakšnim veseljem in ljubeznijo – hkrati nam pa govorijo, da smo paraziti.
Kje bi se dalo še prihraniti?
Če bi malo pospravili po tistih njihovih pisarnah, če bi začeli delovati v drugačni smeri. V šolstvu z enim odstotkom manj zaposlenih ni prihranka, to je idiotizem in to sem ministru Pikalu povedal. Pri administraciji bi lahko prihranili: da lahko nadomestim delavko, ki je šla na porodniško in je zaposlena za nedoločen čas, moram prositi ministrstvo za soglasje, čeprav mi ministrstvo vsako leto potrjuje sistemizacijo! (Pokaže dokumente.) Potem mora o tem sklepati še svet šole – torej celo kolesje moram zagnati, da lahko zaposlim človeka, ki mi pripada po zakonu. Dalo bi se prihraniti marsikje, a trdim, da se država, torej ministrstvo, tega loteva na napačnem koncu. Kje? Enormne zneske leto za letom golta na primer nacionalno preverjanje znanja, ki pravzaprav nima vsebine, je samo sebi namen. Šlo naj bi za neki zaključek šolanja, »malo maturo«, le da je učenci v veliki večini ne jemljejo resno. Zakaj bi pa tudi jo!? Ne upošteva se pri učnem uspehu, ne šteje kot kriterij za vpis … Zato v veliki večini opravijo zadevo z levo roko. Ves sistem je pa »v luftu« zaradi najvišje stopnje tajnosti: posebne zapečatene poštne vreče z nalogami in potem še rezultati, ki jih poštarji raznosijo povsem ločeno, poseben super zmogljiv računalnik za elektronsko vrednotenje in zastonjsko učiteljsko delo pri popravljanju.
Slišati je, da naj bi tudi ministrstvo za šolstvo, torej MIZŠ, desetine milijonov porabilo za razne zunanje svetovalce.
Rekel bi, da moraš pač poiskati zunanje svetovanje, če nimaš dovolj kvalitetnega kadra v hiši. Zakaj je tako, pa bo treba vprašati na MIZŠ. Sicer je pa zdajšnja ministrica doktorica ekonomije, prejšnji je bil doktor političnih ved, še en prejšnji doktor računalništva in dva pred njim zopet doktorja političnih ved. Vsem razen enemu je skupno to, da jih v OŠ sploh ne bi mogli zaposliti, razen za kako uro poučevanja katerega od 120 izbirnih predmetov. Sam imam občutek, da nekateri ljudje na MIZŠ enostavno ne morejo do besede, ker jim je ne dajo, drugi pa zasedejo delovna mesta zaradi nekih, najbrž političnih, razlogov, ne pa zaradi svojih referenc. Trenutni v. d. generalnega direktorja direktorata za vrtce in OŠ, na primer, ni niti enega dneva svoje kariere delal ne v vrtcu ne v OŠ. Vse »velike« in pregovorno uspešne države v razmerah ekonomske krize prav zagotovo čisto na koncu začnejo varčevati in rezati pri znanosti in šolstvu. Pri nas pa sta to sistema, kjer zadnjih deset let nenehno nekaj krčijo, in to nas zanesljivo ne more pripeljati na pot, ki bo vodila iz krize. Kdo bo prvi, ki bo imel dovolj hrbtenice, da se bo bruseljskim diktatom zaradi nacionalnih interesov uprl, je pa v primeru naših politikov, žal, samo retorično vprašanje.
