Soproge Brenta R. Hartleyja, novega ameriškega veleposlanika v Sloveniji. Spoznali smo jo dva dni pred vrnitvijo v ZDA, kjer je glavna svetovalka ameriškega Urada za prehrano in zdravila (FDA). Čeprav izhaja iz umetniške družine – njen oče je bil slikar –, se je odločila za študij prava, vendar jo umetnost nenehno navdušuje, zato se ji posveča v svojem prostem času. Navdušila jo je tudi Slovenija in malo jo je le zamikalo, da bi ostala tu z možem. Morda bo čez leto ali dve podlegla skušnjavi.
Zanimivo, koliko gozdnih površin imate – in to celo okoli mest in razvitih območij. Kasneje smo se seznanili, koliko zemljišč imate pravzaprav pod zaščito – fascinantno. In ta pogled na gore – osupljivo je bilo gledati deželo že z letala, nato pa hoditi naokoli, priti v Ljubljano, ljudje so zelo prijazni, veliko smo izvedeli o arhitekturi in zgodovini. Vse to je novo zame! Države nisem poznala, zato si tudi nisem ustvarjala mnenja, delala zaključkov. Seveda sem o Sloveniji prebirala na internetu, v knjigah, pregledala fotografije, ko pa sem govorila s prijatelji, mi jih je kar precej povedalo, da so v Sloveniji že bili na počitnicah. In veliko jih je reklo, da je bilo fantastično in da naj o tem ne povem nikomur. Po njihovem mnenju je pri vas tako krasno, da bi bilo škoda, če bi sem navalile horde ljudi. Moj kolega je kot študent potoval po tem delu sveta, naletel na Ljubljano, kjer se sploh ni nameraval dlje zadržati, potem pa tu ostal ves teden. Pravzaprav sem bila presenečena, da je bilo kar precej ljudi seznanjenih s Slovenijo, in vsi so o njej imeli pozitivno mnenje.
Ko smo se minuli teden vozili po Sloveniji, sem opazila nekaj osupljivega: kakršnokoli vreme je že bilo, naj bo to megla, pršec, dež ali tema, ljudje hodijo! In to ljudje vseh starosti. Za vedno se mi bo v spomin vtisnila podoba dveh, ki hodita po polju skozi meglo. Prav impresivno je, kako so Slovenci aktivni, in vsak, s katerim smo se pogovarjali, se loteva pohodništva ali kolesarjenja, pripovedovali so nam celo zgodbe o nočnih in večernih tekih po parku z lučkami na glavi. Vse to se mi zdi čudovito in osupljivo ter pravzaprav razumljivo, saj potrebujete veliko gibanja, ko pa imate tako krasno hrano! In vsi imajo na voljo kupe predlogov, kam bi morali iti na pohod in česa res ne smemo prezreti.
Kje vse ste bili doslej?
Na Ptuju, Bledu, v Ljubljani, na Krasu in v Novem mestu, tja smo se odpravili zaradi psa. Nameravamo namreč kupiti psa in zanimamo se za irskega mehkodlakega pšeničnega terierja – dva takšne pasme smo že imeli, kupili smo si ju med našim bivanjem v Belgiji.
Pes zahteva precej časa, ga veleposlanik ZDA sploh ima?
Ja, to je res, ampak mož bo imel pomoč. Pa tudi vajeni smo psov, saj smo v ZDA imeli dva, sedaj imamo psičko, ki je stara 14 let. Nas bo pa iskanje psa verjetno popeljalo še v druge kraje po Sloveniji, kamor morda niti ne bi zašli.
Kaj pa je sicer naredilo največji vtis na vas v teh dveh tednih bivanja v Sloveniji?
Morda to, koliko ljudi govori angleško in kako zelo dobro! Bila sem preprosto presenečena. Zame je to seveda čudovito, saj je sporazumevanje enostavno. Poleg zadovoljstva nad vašo prijaznostjo sem tudi presenečena, kako lahko dostopno mesto je Ljubljana – vse je dosegljivo peš. Žal mi je, da ni bilo več časa za raziskovanje. Zanimivo je, kako politično angažirani so ljudje, kako jih zanima trenutna politična situacija, ste družbeno aktivni in imate na voljo veliko kulture. In kako so vsi ponosni na mesto, državo – to je čudovito. Poleg tega pa te vsi zasipajo s predlogi: to mesto morate videti, tja morate na pohod, ali ste že poskusili to jed.
