Vendar se ta veliki dosežek lahko skrije pred njunim največjim uspehom, ki je že 36 let trajajoč srečen, ljubeč in s tremi otroki in še več vnuki okronan zakon.
Vajina življenjska povezanost je res neverjetna. Že zelo dolgo sta skupaj in videti je, kot da se imata vsak dan bolj rada. Nam zaupata recept za tako dolg in srečen zakon?
Marija: Da ne bo videti preveč osladno, tudi midva se spreva!
Andrej: A pri tem je pomembno, kako se spreva.
Marija: Predvsem se mi zdi pomembno to, da rešiš zamero takoj in da se negativne misli ne nabirajo v tebi. Čeprav ni vedno lahko, je treba z odkrito in iskreno besedo takoj na dan. Pri tem ne gre samo za zamere do partnerja, ampak za vse stvari, in je to kot nahrbtnik, ki ga polniš in polniš in slej ko prej postane pretežek. Pri nama je pomemben dejavnik tudi to, da se oba ukvarjava z alpinizmom. Imava zelo pestro življenje, recimo, v soboto sva šla plezat v Črni kal, v nedeljo pa sva bila na turni smuki na Kotovem sedlu.
Andrej: Največji blagoslov v življenju je dobiti pravega partnerja. To stoodstotno drži in to ves čas govorim tudi svojim otrokom, saj jim privoščim enako kot sebi. Nekaj najtežjega, a tudi zelo pomembnega, je odpuščanje. Ko se enkrat tega naučiš, ti je veliko lažje v življenju, saj osvobaja.
Kako in kdaj sta se pravzaprav spoznala?
Andrej: Joj, kdaj je že to bilo?
Marija: Pravzaprav je Andrej začel prihajati k nam domov, saj je bil moj brat načelnik AO Kranj. Bilo nas je deset otrok, vsakdo je občasno pripeljal kakega prijatelja, poleg tega je k nam hodilo še pol kranjskega alpinističnega odseka.
Andrej: Jaz se Marije od takrat sploh ne spomnim dobro. Vsakič, kadar sem prišel, mi je Marijin brat predstavil drugega brata ali sestro in sem bil čisto zgubljen. Poleg tega me takrat punce sploh niso zanimale, saj sem bil ciljno zelo usmerjen v alpinizem.
Verjetno se spominjata, kdaj je preskočila iskrica?
(tu se oba zahihitata)
Marija: V Špiku …
Andrej: Ne, v Frdamanih policah …
Marija: No, v bivaku Na srcu, pod Špikom in Frdamanimi policami, to je zagotovo.
Andrej: Jaz sem takrat alpinizem tako resno jemal, da sva z Marijo, čeprav je bila punca, vstala tako zgodaj, da sva bila že ob osmih zjutraj na vrhu smeri.
Marija: Že takrat sem ugotovila, da mora to biti zelo poseben človek. Ampak, res pa je, da sva si potem privoščila krasen sončni vzhod in ves dan se nima ni več nikamor mudilo.
Kako pomembna je za vaju petindvajseta obletnica skupnega vzpona na Mt. Everest in to, da sta prvi par na svetu, ki mu je to uspelo?
Andrej: Obletnice so vedno fajn, čeprav ne pretiravava s kakšnimi posebnimi praznovanji. Imava en dober izgovor, da greva ven na večerjo.
Marija: Zame je to priložnost, ko pogledam nazaj in si rečem, kako lepo je bilo in da sva se takrat prav odločila. Ob družini in službi ni bilo niti najmanj preprosto odločiti se za vzpon na Everest.
Bi se danes tudi tako odločila, če bi denimo, tako naneslo? Bi vama bil danes to izziv?
Andrej: Za svoje veselje dandanes niti po naključju ne bi šel po normalni smeri na Everest. To je postala ena velika industrija in pri tem ne gre več za alpinizem. Na Everest bi šel samo še vodniško, za zaslužek.
Marija: Fizično sva še vedno v formi, mislim pa, da je čas za drugačne cilje.
Kako bi nekomu razložila, v čem je čar hoje ali plezanja navkreber, ki je fizično naporno in je na višini lahko tudi zelo mučno? Kako bi odgovorila na vprašanje, zakaj plezata?
Andrej: Čim težje nekaj dosežeš, bolj si srečen in to seveda ne velja samo za alpinizem. Jaz osebno doživljam veliko zadovoljstvo vsakič sproti, ko premagam svoj občutek šibkosti in ko pridem na cilj. Poleg tega je v alpinizmu tudi lepota narave. Je sploh lahko kaj lepšega od doživetja, ko se skozi zeleneč bukov gozd dvigneš nad nižavje in se ti odprejo obzorja, po možnosti je zraven še sončni vzhod? Zame je to osnovni užitek v alpinizmu.
Marija: O tem se veliko sprašujem, že odkar plezam. Sama sebi poskušam razložiti, zakaj tako uživam v tem. Človeka vidim kot bitje treh nivojev – fizičnega, duševnega in duhovnega in z alpinizmom napojiš vse tri. Lahko greš desetkrat plezat eno smer, pa je vsakič drugače, vedno lepo. Vsakič znova, ko utrudiš svoje telo in ga pripelješ do tiste točke, ko vidiš, koliko si sposoben, ti prinese veliko zadovoljstvo. Potem je tu lepota narave, ki zapolni čustva in to za ves teden naprej, če greš v nedeljo plezat. To pomeni, da vse opravke in obveznosti z lahkoto in hitreje narediš, potem pa greš spet v hribe. To je res težko opisati, jaz bi rekla, da se s plezanjem velikokrat počutim, kot da bi bila na nekem drugem planetu. Fiziološko lahko temu rečemo adrenalin, a mislim, da gre za mnogo večjo in bolj duhovno razsežnost. Če bi šlo samo za adrenalin, bi bilo zvečer po turi vsega konec. V hribih se duhovno nahraniva in potem od tega živiva. Pri tem naj poudarim, da za naju hribi niso edini prostor in dejavnost, prav rada in z veseljem imava družinsko in poklicno življenje, ne beživa iz tega v gore.
