Spoštovani Uchu, definicij šamanizma je malone toliko kot šamanov. Katero bi vi izbrali kot svojo?Šamanizem je predvsem iskanje ravnovesja. Živeti v pravem razmerju do sebe, do drugih in do narave, to je osnovni in edini cilj naše eksistence v tej dimenziji. Nič več. In nič manj. Tako pravim, ker se to nekaterim zdi kar malce šibko za osnovni življenjski cilj, a verjemite: ta cilj je pravi in zadostuje. Če nam ga uspe doseči, smo dosegli vse, kar smo prišli doseči. Vse velike svetovne religije obljubljajo neko kasnejšo nagrado. Nekaj v stilu: »Zdaj trpi, da boš potem kasneje nagrajen.« Šamani ne obljubljamo ničesar podobnega. Za nas obstaja samo ta trenutek. Tukaj in zdaj – to je vse, kar je.

Na pot šamanizma ste krenili šele po tem, ko ste dodobra raziskali nekaj drugih pristopov. Še prav posebej jogo in meditacijo.
Drži. Joga in meditacija sta krasni, a se preveč osredotočata samo na en del enačbe. Na to, kar rad imenujem »ljubezen in luč«.

No, ampak kaj je narobe z ljubeznijo in lučjo?
Tak pogled je žal vseeno malo preveč idealističen. Vesolje je namreč sestavljeno iz obojega: iz luči in teme, iz dobrega in zla. Če svojo temo tlačimo v podzavest, nismo celi. Točneje: dokler ne osvetlimo svoje teme, nismo popolni. Moč, da udejanjimo življenje, kakršno si želimo, lahko pride samo iz totalnosti našega bitja. Najprej se je treba potopiti v svoje strahove, prebroditi morje bolečine …

Se soočiti s katranom v svoji duši?
Tako. Prav zato sem v resnici tudi stopil na pot šamanstva. Ker sem vedel, da me bo znalo narediti celega.

Kako ste to dosegli? Ob omembi šamanizma navadno takoj pomislimo na razna amazonska zelišča …
To je le delček našega arzenala. Še večkrat recimo zdravimo s pomočjo entitet, ki bi jim vi najbrž rekli »duhovi«. A govorila sva o ozaveščanju lastne teme. Ta proces se ponavadi sproži sam od sebe. V naši tradiciji ga imenujemo »temna noč duše«. Ko je človek za ta strašljivi proces pripravljen, pridejo prave okoliščine zanj. Meni se je to zgodilo dvakrat v življenju. Enkrat je trajalo štirinajst dni. Večino časa sem lahko samo sedel pod drevesom. »Mojbog,« sem se zavedel, »koliko imam vendar sranja v sebi!« A ko sem oddelal svoje, je prišel blažen občutek olajšanja.

Ko smo pripravljeni za potop v svoje sence, Vesolje uredi idealne okoliščine, da si ga lahko res privoščimo?
Okoliščin ne uredi toliko Vesolje kot naš Višji jaz. Ki je za vse nas edini vir življenja in sreče. Če se z njim povežemo za nekaj sekund, je to dovolj, da se zbudimo v višje ravni zavedanja. En utrinek čistega bitja brez početja lahko v nas sproži najgloblje možne uvide.

Ko ste mi prejle na hitro orisali svojo zgodbo, ste se napol pošalili, da je šamanstvo strašno naporna reč. Zakaj?
Šaman med drugim vzdržuje povezavo med spiritualno in fizično realnostjo. Imeti opravka s silami, ki so neskončno močnejše od tebe, je lahko zelo utrudljivo. Še toliko bolj, ker moraš z njimi pogosto sklepati kupčije. In kar nekaj njih te skuša ukaniti.

Ampak na srečo imate v duhovni dimenziji na voljo tudi zaveznike, kajne?
Seveda, recimo svojo žival moči. A med našo resničnostjo in duhovnimi prostranstvi je območje, ki se mu reče praznina. To je neke vrste bariera, ki ti dve dimenziji ločuje. Tam ni trohice energije. In ko prikličeš svoje zaveznike, moraš zanje priskrbeti dovolj energije, da lahko prečkajo praznino. Za povrh pa še energijo, da lahko delujejo tu pri nas.

Dejansko se sliši izčrpavajoče.
Saj tudi je.

A vi niste samo šaman, ste tudi nagual. Točneje: učite šamanizem, a prakticirate nagualizem. Je možno na hitro strniti razliko?
Ne zares. Morda naj povem samo to, da v nagualizmu zdravimo v paru. En del para je zalezovalec, drugi je sanjalec.

Pa prav zalezovalec … Spet srhljivo filmska beseda.
Zalezovalci smo tisti, ki pazljivo spremljamo in vidimo reči, ki jih drugi ne. Še najbolj nas lahko primerjamo z lovci. Recimo, da želiš uloviti leva. To ni lahka reč: lev je mnogo močnejši in hitrejši od lovca, torej mora biti lovec pametnejši. Za to pa mora najprej zelo dobro preučiti nasprotnika. Ga dobesedno zalezovati. Ko enkrat poznaš njegove rutine, je neprimerno ranljivejši kot prej.

Ampak kdo ali kaj je v tej vaši primeri zalezovalčev plen?
Predvsem tista tema, ki sem jo omenil prejle.

Tista neozaveščena tema v nas?
In vsi mehanizmi, ki jo držijo potlačeno. Bolj ko smo zabubljeni v svoje rutine, lažji plen smo za družbo, vlade, cerkev – za kogarkoli, ki nas želi izkoriščati.

Teh res ne primanjkuje.
Pameten človek mora pri tako močnih nasprotnikih čim bolj postati kot kojot. Ki je lovčeva največja mora.

Zakaj?
Ker nikoli ne spi ali jé na istem mestu. In nikoli dvakrat ne ubere iste poti.

Vseeno si nekako ne želim biti ravno kojot. Se lahko pogodiva za delfina? Kakorkoli, zalezovanje vašim klientom torej pomaga, da se deprogramirajo?
Natanko tako. In ko jim to uspe, se jim začnejo precej korenito spreminjati možgani. Ultimativni cilj je itak, da stranke naučimo zalezovati same sebe. To je edini način, da se zares spoznajo. Velik del naše osebnosti je neka povsem umetna tvorba, ki nam v bistvu ni v prav veliko korist.

Milo rečeno.
Zato je eden izmed šamanskih procesov, ki jih učim, »deprogramiranje našega robotskega jaza«. Ko se učimo zalezovati same sebe, se s tem že samopresegamo.

Buda bi ob teh besedah veselo prikimal. Vi ste torej zalezovalec. Kaj pa počne lepša polovica vajinega nagualskega tima, torej sanjalka?
Najbolje, da pove kar Tadeja sama. (Ob naju v hribovski gostilnici ves čas sedi Uchujeva simpatična sodelavka Tadeja Škorja, ki pove naslednje.) Cilj je isti, le da so sanjalčeve metode malo drugačne. Za šamane je resničnost, ki jo doživljamo v sanjah, enako resnična kot tale zdajle. Mirno bi lahko rekli, da so sanje »prava« resničnost, budna resničnost pa je samo sen. Če se sanjalci v sanje podamo s polnim zavedanjem, lahko dosežemo spremembe v budni resničnosti.

Neverjetno.
(Še naprej Tadeja) V sanjski resničnosti lahko dobimo tudi izjemne vpoglede in napotke. V sanjah veljajo drugačne zakonitosti, zato je marsikaj lažje doseči kot v budni resničnosti. Sta pa resničnosti zelo povezani – in končni cilj je, da ju z močjo zavesti tako povežeš, da ju sploh ne dojemaš več kot strogo ločeni resničnosti. Da torej med njima zgradiš most.

In kako se zalezovalec iz Montevidea sploh najde s sanjalko iz Škofljice? Kako se je to zgodilo?
(Uchu) Seveda imava tudi midva močno predzgodbo. Drug drugega sva skozi življenje ogromno naučila. A o tem raje ne bi, ker bomo preveč zajadrali na področja, ki jih mnogi vidijo kot znanstveno fantastiko. Ali še kaj hujšega.

Več v reviji Zarja št. 50, 12. 12. 2017.