Anton Majhen javnosti ni dobro znan, kar je velika škoda, saj je odlična protiutež tistim, ki se tako radi pogosto in še preveč pojavljajo. Nerad se izpostavlja in ne daje intervjujev, po prepričevanju pa je le privolil v pogovor z nami. To je tisti možakar, ki pravi, da bi morali s svojim partnerjem nujno sestaviti čustveno pogodbo, da se bomo počutili varneje. A nikar ne mislite, da vam bo Anton obljubljal čudeže! Če želite premik v svojem življenju, se boste morali zanj potruditi sami.
Predstaviva vas našim bralcem: ste priznani mentalni trener, psihoterapevt, vodja Slovenskega coaching združenja ter inštituta I AM. Ste tudi specialist NLP, EMDR, PEAT, EFT in drugih orodij za samopomoč in napredovanje.
S temi statusi in priznanji imam vedno težave. Živimo v času pridevnikov, ki jih znanost in biologija ne poznata. Imam odpor do njih, zato se izogibam pojavljanju v javnosti, ker se potem zraven vedno pojavijo pretirane besede. Vse je oh in sploh in super revolucionarno.
Potem pa nam raje povejte, zakaj ste se sploh začeli ukvarjati z vsemi temi oznakami!
Težko je reči. Običajno to ni stvar velike odločitve. Odraščal sem v športu in pozneje zelo intenzivno v borilnih veščinah, kjer je najpomembnejši del psihologija. Dojo, prostor, v katerem se trenirajo borilne veščine, je bil nekoč prostor za vadbo zena. Borilne veščine so tako samo eno izmed sredstev za vadbo zena, torej za duševni in mentalni trening. Psihologija je bila močno vpeta v moje vsakodnevno življenje. Literature s tega področja ni bilo veliko in sem raziskoval. Delno je name vplivala izobrazba, sem profesor športne vzgoje in diplomirani trener, zraven pa sem študiral še psihoterapijo in uporabno psihologijo. Moj konjiček, ki je name najbolj vplival in mi je veliko pomagal pri razumevanju človeka in njegovega ustroja, pa je branje klasične literature. Najboljša je klasična filozofija, od daoizma, zenovskih avtorjev na vzhodu do naših klasikov, Platona, Nietzscheja in drugih, ki so postavili temelje filozofije. V njej sem našel veliko boljše odgovore kot v novodobni newageovski literaturi. Z njeno pomočjo sem lahko človeka razumel v celoti.
Na svoji poklicni poti ste med drugim vodili specialne enote in krizno pogajalsko skupino. Katera izkušnja je najdragocenejša za vas?
Ker svojega življenjepisa nikoli nisem nikjer objavljal, prihajajo podatki o meni po različnih kanalih, a niso čisto točni. Bil sem vodja enote za usposabljanje in glavni inštruktor v specialni enoti ter krizni pogajalec za upravo kriminalistične policije, kar je čisto druga služba. 95 odstotkov časa v specialnih enotah je namenjenih treningu oziroma pripravam, od klasične psihofizične do mentalne priprave, praktičnih postopkov, borilnih veščin, streljanja, taktike in vsega, kar je povezano z delom specialne enote. Pri kriznih pogajalskih skupinah pa so bile bolj kot kaj drugega zanimive izkušnje v vlogi kriznega pogajalca. Medtem ko smo se v specialni enoti lahko dobro pripravljali na naloge, se je bilo treba v kriznih pogajalskih skupinah odzvati v trenutku. Hic Rhodus, hic salta! (latinski rek, op. a.) Pokaži, kaj znaš, tukaj in zdaj. Se pravi, če ima nekdo pri sebi 15 kilogramov eksploziva in detonator ali pa če želi skozi okno v četrtem nadstropju vreči otroka, se zelo težko sklicujete na nekega arbitra ali teorijo. Tam ste s celim umom in telesom vrženi v položaj, ki ga morate rešiti, pri tem pa ne veste, s kom imate opravka. Lahko je duševni bolnik, lahko je zdravnik. Pri tem vas nihče ne bo spraševal o vaši diplomi in drugem, problem je preprosto treba odpraviti na najboljši mogoči način. Ta izkušnja mi je najdragocenejša, ker se v takšnih položajih rezultata ne da ponarediti in se nanje tudi ne moreš pripraviti vnaprej. Situacija iz tebe nekaj potegne, ti pa poskušaš dati svoj maksimum.
Poučujete tudi o delovanju možganov. Kaj, na primer?
V zvezi z možgani me najbolj zanimajo strategije razvoja mentalnih sposobnosti. V zadnjem obdobju je veliko odličnih raziskav in je to malo lažje.
Kako denimo stanje žalosti spremenimo v stanje sreče?
To vprašanje je podobno tistemu, kako shujšamo. Tisoč načinov je mogočih, kaj je bolje za vas, pa vam ne znam odgovoriti – odvisno od tega, kaj vam najbolj ustreza. Pomembno pa se mi zdi, da žalosti ni treba spremeniti v srečo, saj sta obe čustvi koristni. Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti, je, zakaj smo žalostni. Žalost nam daje samo povratno informacijo o odnosu med našim notranjim in zunanjim okoljem, ki ni v ravnotežju. Tudi pri sreči imam veliko zadržkov, ker je sreča epifenomen. Sodobni svet igra nanjo, vendar ko je slednja rezultat učinkovitega odpravljanja težav v našem okolju. Tisti trenutek, ko gremo po poti sreče, imamo manjše možnosti, da jo bomo dejansko dosegli. Se pa srečni ljudje tudi težje osredotočajo, saj so bolj vrvežavi, medtem ko se žalostni ljudje predolgo osredotočajo na neko stvar. Če na primer pišete disertacijo, je zelo dobro, da niste preveč srečni, saj boste v tem primeru premalo zbrani. Pri razlaganju čustev sem zelo previden in nerad dajem posplošene izjave in predloge za morebitne rešitve nekega položaja.
Več v reviji Zarja št., 16. 18. 04. 2017
