Pater Karel, kot mu radi rečejo, je človek nemirnega, raziskujočega duha. Pred malo več kot dvajsetimi leti posvečenega duhovnika od nekdaj vznemirja stiska sodobnega človeka, zato del življenja posveča iskanju poti iz nje. Med drugim velja za ustanovitelja prve dekliške skupnosti za odvajanje odvisnosti od drog, na to temo vodi številne pogovore in predavanja. To pa še ni vse, kar vznemirja dobrodušnega patra, tudi doktorja literarnih ved. S prihodom v župnijo Jurklošter pred štirimi leti je nehote povzročil, da je začelo ime tega kraja, ki se dobesedno skriva v ozki dolini Gračnice na robu laške občine, prijetno vznemirjati številne, predvsem tiste, ki v sebi nosijo raziskovalni in pustolovski duh.

Grob Veronike Deseniške? »Prevzelo me je zgodovinsko bogastvo ostankov starodavne kartuzije in njenega širšega območja, ki je bilo spregledano morda tudi zato, ker so ga stoletja varovali meniška nedostopnost in kasneje položaj urbane odmaknjenosti ter zato ekonomske neprimernosti,« pravi. Najprej je v starodavnih ostankih kartuzije s sodelavci med drugim odkril podstavek grobnice, kjer naj bi bila po vsej verjetnosti pokopana Veronika Deseniška, lani pred božičem pa je zašel na eno najzanimivejših popotovanj daleč v preteklost.

Kdo je zložil kamne? Karla Geržana,  ki se je pred letom preselil v majhno župnijo v Prevorje, kjer ima več miru za raziskovanje, vznemirjata tudi astronomija in kultura oddaljenih prednikov. Potem ko je odkril Veronikin grob,  ga je preganjal občutek,  da ga pravi zaklad Jurkloštra in njegove okolice šele čaka. Odločilen je bil dan, ko se je s Pušnikovimi s kmetije pri Jančič pod Voluško goro odpravil iskat primeren mah za jaslice. »Vse vredno se začenja s pravo pozornostjo v pravem času in na pravem mestu ter seveda v družbi pravih ljudi,« se zadovoljno smeji danes. »Najboljši mah je skalni mah in domačini so mi pokazali, kje je veliko kamenja.« Tam, kamor so šli, je bilo veliko kamnitih gmot, sicer nepovezanih, a hkrati za naravno ureditev preveč urejenih. Nadalje so med sprehodom odkrili nekakšne kamnite ograde, prav tako porasle z mahom, in vse to je pritegnilo njegovo pozornost. »Bilo je kar malo nenavadno, da je naslednji dan pater spet prišel, pa potem spet in spet,« se spominja Marija Pušnik, ki nas je po obhodu nekaterih pomembnih bližnjih odkritih točk prijazno pričakala s toplim domačim čajem. Ko so videli, da ga stvar zanima, so mu domačini začeli sami pripovedovati o ogradah, skalnih gmotah, megalitih … »Velikokrat smo se spraševali, kaj bi to lahko bilo in kdo je to delal,« se spominja gospa Marija. Ampak ker ljudje niso našli pametne razlage ali  pa so jih kamni preveč vznemirjali, so pač menili, da so bile včasih to ograde za živino ali meje.

Orionov pas? Ko se je torej dan po prvem obisku na to območje vrnil sam, je zaznaval ne samo z razumom, ampak tudi z notranjimi tipali, pravi. Pot ga je vodila okoli griča in pred njim se je pokazalo zidovje, ki povezuje tri vzpetine. »Kaj pa če je to zemeljska pozicija Orionovega pasu, območje, kjer se stika zemeljski in nebesni del?« ga je prešinilo, ko se je spomnil Ščečina ob poljski baltski obali. Tam naj bi odkrili sveti prostor staroselcev, povezan z Orionom in drugimi ozvezdji. Pomislil je, da je morda tudi tukaj stalo starodavno svetišče. »Ljudje smo se od nekdaj ozirali v nebo in v trajnosti zvezdnih sistemov razbirali zakonitosti za zemeljsko varnost ter gotovost. Na svojih poteh so bile zvezde naše pomenljive sopotnice. Astroarheologija odkriva pomenljive povezave, ki so jih naši predniki pletli z zakonitostmi neba. Da pa se je kaj takega dogajalo tudi na naših tleh, si še pred dobrim letom ne bi upal niti pomisliti.« Med raziskovanjem astronomije in starih civilizacij v Sumeriji, Egiptu, Južni Ameriki se je velikokrat spraševal, kako se je zgodilo, da so preskočile naše območje in ga niso zaznamovale.

Gradišča se odkrivajo.  V nekajmesečnem raziskovanju, v katero je vključil nekaj ljudi, ki jim zaupa, ter domačine, je odkril, da okoli trideset doslej še nepoznanih gradišč (zidani ostanki starih naselbin – zidovi, stavbe) poteka po koordinatah zimskega nočnega zvezdnega neba. Z zvezdno karto in zemeljsko specialko je lahko, tako pravi, dokaj natančno določil, kje bodo odkrili novo gradišče, in tako je tudi bilo. Odkrit je bil ne le celoten Orion, temveč tudi ozvezdje Dvojčka, Bika (obiskali smo predel, kjer se nekaj deset metrov zidovja združi v bikovem očesu) ter Malega in Velikega psa … Pater domneva, da so stara prazgodovinska najdišča v območju Oriona v dolini Gračnice s sozvezdji ostanki kulture neolitskih ali bakrenodobnih ljudstev. »Sklepam, da je bilo tu njihovo megalitsko svetišče,« pravi. »Še en dokaz več, da na našem območju niso prebivali divjaki, kot sem prebral v neki knjigi, temveč visoka – ne primitivna, temveč primarna – civilizacija.«

Kdo bo raziskoval?  Pater se zaveda, da so teze, ki jih je postavil in zapisal tudi v knjigi V znamenju Oriona (s katero želi ljudi spodbuditi k razmišljanju, sledili pa ji bosta še dve, ki bosta razkrili še mnogo več in na širšem slovenskem prostoru), drzne in da bodo v marsikaterem strokovnjaku prebudile strah. »Če moraš paziti na svoj status pametnega, moraš biti precej pazljiv pri podajanju novih spoznanj.« Odkritja so sicer še precej sveža, a kljub temu je zanimanje medijev za to že precejšnje. Z domačini se je dogovoril, da bodo budno pazili, kdo se potika po njihovih gozdovih. Območje bi namreč rad zavaroval pred ljudmi, ki bi tamkaj želeli raziskovati na lastno pest. »To je stvar uradne stroke in država  bi morala to izjemno znamenitost primerno zavarovati,« pravi. Sicer pa območij, kjer bi bila mogoča oskrunitev, namerno ni pokazal in jih bo predstavil le pristojnim državnim ustanovam. Če nič drugega, je pater Karel vrgel kost vsem,  za izziv, da bomo po svetu hodili z bolj odprtimi očmi.

Članek je bil objavljen v Jani številka 47, 2008