Mitja Kajs, trener moške športne gimnastike (MŠG)  v Telovadnem društvu »Sokol« Brežice, je v mesecu januarju na kongresu Gimnastične zveze Slovenije v Portorožu prejel prestižno priznanje »Najuspešnejši trener leta 2015 v moški športni gimnastiki za mlajše kategorije«. Tovrstno priznanje v zadnjih 30. letih ni romalo med posavske gimnastične delavce, zato ima še toliko večjo težo …

Mitja KAJS, rojen konec januarja leta 1968, danes višji finančni kontrolor na brežiškem Finančnem uradu DURS, se je s pestro paleto športov ukvarjal od otroštva, ob stopu v osnovno šolo pa ga je najbolj pritegnila gimnastika. Najraje je izvajal vaje, elemente in sestave na parterju, a tudi preskok mu ni bil tuj, predvsem pa so ga privlačili krogi, saj je bil postavno plečat in predvsem močan v zgornjem delu telesa.

Sveže se spominja, da se je v otroštvu s prijatelji več družil zunaj na svežem zraku. Z druščino so bili stalni obiskovalci brežiškega grajskega obzidja. Igrali smo se Tarzane in se gugali na močnih ovijalkah. Nekomu njihove vragolije niso bile preveč pri srcu in je ovijalko nekoliko zarezal in tako je nekega usodnega dne omahnil v prepad. Hudo se poškodoval in svojo športno pot v gimnastiki žal moral zaključiti.

Zakaj in kako odločitev stopiti na trenerski parket?

Sin Matija je imel 5 let. Usmeril sem ga v gimnastiko in posledično ga  začel tudi sam trenirati. Sam pri sebi sem gotovil, da me treniranje gimnastike veseli. Sin Matija je že v zgodnji mladosti pokazal hiter napredek, začel je segati po odličnih rezultatih, stopati na »zmagovalne stopničke« in posledično je rasla tudi moja motivacija, želja po trenerskem znanju.  Kot vsak, ki si pridobi trenerski naziv, mora imeti svojega mentorja. Imel sem veliko srečo, da me  je nekako pod okrilje vzel g. Severin Kodrič iz Ruš pri Mariboru, ki že vrsto let poseduje status najvišjega mednarodnega gimnastičnega sodnika in je hkrati tudi trener moške športne gimnastike v tamkajšnjem gimnastičnem društvo Ruše. Tako sem si z njegovo pomočjo nabral veliko trenerskega znanja. Veliko let sem s svojimi varovanci hodil na priprave v njihovo telovadnico. Ob tem naj menim, da je bila do otvoritve Gimnastičnega centra Ljubljana, telovadnica v Rušah edina v Sloveniji, ki je bila opremljena z gimnastičnimi orodji za žensko in moško športno gimnastiko.

Kakšen šport je za Vas gimnastika?

 Gimnastika je lep, eleganten in težek šport, v katerem uspejo le najbolj vztrajni in seveda tisti, ki imajo potrebne telesne dispozicije. Je šport, pri katerem moraš resno in trdo delati od malih nog. Veliko otrok takšnega tempa ne zdrži. Veliko se jih preusmeri v atletiko in druge športe, kjer dosegajo izvrstne rezultate. Obratno pa to skorajda ni mogoče. Povejte mi, kateri atlet ali športnik iz drugega področja bi lahko prišel v gimnastiko star 15 let in postal uspešen. Nihče, ker bi bilo preveč ali vse že zamujeno.

Vaša ocena splošnih razmer v slovenski gimnastiki v zadnjih letih?

Trenutno so razmere na področju slovenske gimnastike slabe. Imamo le malo kvalitetnega podmladka, ki bi nadomestil naše odlične telovadce, ki so zaključili svojo aktivno pot. Tudi popularnost gimnastike je nizka. Tekme so slabo obiskane in tudi slabo televizijsko pokrite s prenosi. Nagrade za gimnastične dosežke v vrhunski gimnastiki so pa v primerjavi z  drugimi športi mizerne. Danes žal v vrhunskem športu velja samo, kar prinaša denar. In kaj prodati telovadcu, ki pri svojem treningu potrebuje le kratke hlače in magnezij za roke? Zaradi tega smo tržno nezanimivi in tako se do gimnastike obnaša tudi politika na vseh nivojih.

Razmere v moški gimnastiki nasploh, v gimnastiki mlajših kategorij in mednarodni in vrhunski gimnastiki?
  
Če se zazrem v mednarodno in vrhunsko gimnastiko, je napredek neverjeten. Izvajajo se vratolomni elementi, težavnost je vse večja in večja. Ko že misliš, da se težjega elementa ali prvine ne da izvesti, se  še vedno najde telovadec, ki ga izvede in oteži. Posledično morajo mlajše kategorije slediti višjemu cilju in seveda večji težavnosti.

Vas pogled  na delo z mlajšimi selekcijami?

Pri nas delamo še zmeraj dokaj nepovezano. Rivalsko tekmujemo med seboj in nismo usklajeni. Izkušnje in znanje si ne delimo oziroma si jih delimo le redki. Danes sem hvaležen vsem, ki so mi pomagali na moji trenerski poti. Sem amaterski trener in opažam, da društva, ki se ukvarjajo z mladimi nasploh, le s težavo delujejo.

Kmalu sledi novo olimpijsko obdobje in posledično nov mednarodni pravilnik v  MŠG …

V letu 2017 začne veljati novi pravilnik, ki drastično spreminja pravila igre. Še več… celo ukinja nekatere elemente in združuje določene skupine elementov. Glede izbrisa določenih elementov iz sedanjega pravilnika se nikakor ne morem strinjati. Namreč, če je nekdo izvedel element in ga je FIG kot mednarodna gimnastična zveza priznala, ga naj ne bi brisali. Sem pa vesel, da so elementu, ki ga je prvi izvedel Aljaž Pegan in ima naziv po njem (Pegan), zvišali težavnostno stopnjo iz  E na F. Element je izredno težak in rizičen, celo nevaren, zato je prav, da si pridobi zasluženo težavnost. Žal je Aljaž zaključil svojo kariero in si bodo zviševali težavnost drugi tekmovalci, ki ga bodo, če si ga bodo, sploh upali izvajati.

Če bi lahko v slovenski moški gimnastiki  spremenili... bi spremenili kaj?

Če imam v mislih gimnastiko usmerjeno v vrhunski šport, je pot samo ena. Več treninga. Za vrhunski rezultat je doza treninga 10 letnega otroka najmanj 5 ur dnevno in to vsak dan. Kako to doseči v današnjem času šolanja? Samo z ustanovitvijo gimnastičnih športnih razredov. Naj omenim, da moji varovanci trenirajo tri ure na dan šest dni v tednu. V času zimskih počitnic smo organizirali vadbo dvakrat na dan po tri ure, skupaj šest ur na dan. Včasih me vprašajo: »Koliko še? » Odgovorim jim: »Dokler ne bodo roke krave od žuljev,« ker žulje že imajo.

Kako ocenjujete pogoji dela v Brežicah in drugod po Sloveniji?

Pogoji dela v Brežicah so sedaj dobri. Vesel in ponosen sem, da sem pri projektu brežiške gimnastične telovadnice uspel in dobro načrtoval postavitev gimnastičnega orodja. Verjemite mi, da je bilo potrebnih veliko pogovorov, da so telovadnico nekoliko povečali in naredili uporabno gimnastično jamo oziroma tako imenovano mehko doskočišče. Vesel sem, da smo našli skupni jezik, ker lahko sedaj solidno delamo in koristimo vsak kotiček gimnastične telovadnice. Pogoji dela po društvih, ki nimajo specializirane gimnastične telovadnice oz. prostora, kjer bi imeli trajno postavljena orodja je zelo težavno.

Kaj vas po vašem mnenju odlikuje kot trenerja?

Osebno mislim, da je moja največja odlika, da to delo opravljam z vsem srcem. Telovadcem in «mojim varovancem« sem predan. O njihovem napredku, znanju in potrebnih korekcijskih in gimnastičnih vajah razmišljam tudi doma. Ne mine dan, da se ne bi samoiniciativno izobraževal. Če ne počnem nič druga, pa pogosto pregledam posnetke v počasnem tempu in iščem napake oziroma možnosti za napredek.

Ste razmišljali o selektorskem nazivu za mlajše kategorije?

Selektorja izbira Gimnastična zveza Slovenije in Strokovni odbor MŠG in na to nimam vpliva. Morate vedeti, da profesionalni trenerji, ki jim je to poklic, potrebujejo rezultate za vzdrževanje in zadržanje svojega statusa. Posledično jim rezultat ali dosežek nekoga drugega ni v ponos.

Kaj vam in vašim varovancem pomeni naziv "trener leta"?

Lagal bi, če bi dejal, da mi naziv trener leta ne pomeni nič. Vesel sem predvsem, ker so tudi v slovenskem gimnastičnem prostoru opazili vložen večletni trud in uspehe mojega dela in vodenja mladih gimnastičnih upov in me tudi zato nagradili. Dejansko merilo in pravi pomen trenerskemu delu pa so seveda doseženi rezultati mojih varovancev.

Kako bi organizirali  gimnastiko po društvenih sredinah?

Društvene sredine so sedaj občine. To pomeni spet politiko, ki išče množičnost. Gimnastika ne bo nikoli množični šport in se zato posledično težko postavlja ob bok množičnim športom. Morate vedeti, da je težavnost gimnastike proti ostalim športom prevelika. Človek v osnovi stoji na nogah in tudi ostali športi se izvajajo na nogah. Pri gimnastiki je osnovni element stoja na rokah, šele potem se začne gimnastika. Vprašajte se, kdo pa še danes hodi po rokah, moji varovanci vsi. Zaradi namišljene nevarnosti se  gimnastika ne izvaja več v osnovnih šolah in posledično velika večina otrok ne zna niti prevala naprej… Še največja gibalna zavora otrok pa so v današnjem času postali vrtci. Popolnoma so zanemarili fizično aktivnost. Otroka pripeljejo starši ob 8. uri v vrtec in ima takoj zajtrk, ob 9. uri malico in 11.30 uri kosilo in ob 12. uri obvezno spanje. To so dejstva, ki jih ne morejo negirati in kdaj so bili potem otroci fizično aktivni? Gimnastika na nacionalni ravni se bo morala začeti izvajati že v vrtcu. To bi moral biti nacionalni program seveda s pomočjo društev.

Kaj je po vaši presoji najpomembnejše za ustvarjanje uspešnih mladih telovadcev?

Zgodnji začetek, dobre telesne zmogljivosti in volja do trdega dela. Pogosto se pošalim, da mora biti tudi glava na pravem mestu. Podpora staršev je prav tako zelo pomembna in je ne smemo podcenjevati. Vedeti moramo, da je to zelo zgodna specializacija in če to zgodnost zamudimo, ne more biti uspeha. Kot primer: vsak telovadec ali tekmovalka mora narediti »špago« (sed raznožno čelno in bočno) ali jo lahko doseže pri 14 letih?

Kje se v gimnastiki vidite čez 10-15 let?

 Vztrajal bom tako dolgo, dokler me bo to delo veselilo. Ko ne bom več hodil z veseljem trenirati otrok, bom raje ostal doma. Sedaj imam izdelan dvoletni trenažni postopek za svoje varovance, ko le-tega dosežem, bom razmišljal naprej.

Perspektiva slovenske moške gimnastike? Ali kako ustvariti novega Pegana, Petkovška, Bertonclja…?

Prvotno se moramo zavedeti, da se tekmuje pri moški športni gimnastiki na šestih orodjih, torej mnogoboj: parter, konj z ročaji, krogi, preskok, bradlja in drog. Marsikdo niti ne ve, da sta bila Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan izredna mnogobojca. Šele pozneje sta se usmerila v posamezno orodje in postala specialista. Prvi zaradi poškodbe in drugi zaradi strategije trenerja. Bertoncelj pa je izrazit specialist. To poudarjam zato, ker je doza treninga vrhunskega mnogobojca najmanj 8 ur na dan in to od 15 leta naprej. Postavlja se vprašanje, kako to izvesti v današnjem času.

 Ali po vašem mnenju regijski gimnastični centri uresničujejo svoje poslanstvo?

V Posavju sigurno ne. Glede na to, da je specializirana gimnastična telovadnica samo v Brežicah, v Krškem in Sevnici je nimajo. Treninge morajo izvajati drugje, v skupnih telovadnicah z dnevnim pospravljanjem orodja. Dogovor bi se moral doseči na občinskih ravneh, za kvoto ur, da bi lahko del treninga opravljali v Brežicah. Seveda je to povezano z denarjem, ki bi ga občine morale zagotoviti za najem telovadnice.

Ima GZS dovolj razdelane smernice razvoja gimnastike?

Seveda ima izdelane smernice razvoja. Vprašanje je, kje smo mi v njih?

So vas kdaj zamikale sodniške vrste?

Kot trener, ki vodi tudi Slovenske reprezentante na tekmovanja v tujino, moram poznati vsa merila sojenja, vendar me ni nikoli potegnila želja po sojenju. Mogoče me je kdaj kakšno nekorektno sojenje preveč iritiralo.

Kaj ste kot telovadec pogrešali in kot trener nadomestili?

Kot telovadec sem zelo pogrešal trenerja, ki bi nas bil sposoben popeljati na bistveno višji nivo, zato sem kot trener hotel popeljati brežiško gimnastiko na višji nivo. Mislim, da mi je uspelo, saj teh rezultatov, do sedaj še ni bilo. V času mojega trenerstva v društvu mi je v relativno kratkem času uspelo, pripeljati štiri tekmovalce v kadetsko reprezentanco Slovenije. Trenutno pripravljam dva. To sta Boris Milošević in Tim Jambriško, ki sta bila v letu 2015 tudi najboljša kadetska reprezentanta Slovenije. Moram povedati, da je strokovnega kadra za moško gimnastiko zelo malo. Mislim, da v Posavju in Dolenjskim ni nobenega z licenco in nazivom trener moške športne gimnastike, ki bi bil aktiven.

In za konec se kakšna prijetna ali smešna dogodivščina s tekmovanj…
Dogodivščin je veliko. Ta trenutek se spomnim tekme, ko je sin Matija tekmoval na drogu. Imel je težave pri elementu toč v stojo na drogu. Na ogrevanju se mu trikrat ni izšlo. Sodniki so na svojih mestih in vsak že malo oceni tekmovalce. Začetek tekmovanja, tišina na tekmovanju je še hujša. Drog visok 270 cm se ti na tekmi zdi še višji, pogledi mrkih sodnikov še bolj ostri. Dvignem ga na drog in stopim z blazine in si mislim »Dajmo zdaj!«, v tebi pa strah. Matija se požene in naredi idealno. Ko se dvigne v stojo na drogu, od veselja reče »Yeessss«, seveda nadaljuje v veletoč, ker vaje še ni konec… Pogledam sodnike, oni pa vsi z nasmehom na obrazu. Pravilo je, da se med vajo ne komunicira. Super, zmaga je bila  na koncu naša.