Knjižnica Brežice

Pod mentorstvom gospoda Ludvika Divjaka, člana Društva zbirateljev Verigar Brežice, so jo pripravili člani Filatelističnega krožka Osnovne šole Bizeljsko. Zanjo so na dogodku EnajstoOkno Kranj 2024 prejeli veliko srebrno medaljo. Razstavo je omogočila Občina Brežice in bo do vključno 5. maja 2025 v odpiralnem času Knjižnice Brežice na ogled na strokovnem oddelku v prvem nadstropju. Filatelistični podmladek s svojim neutrudnim mentorjem še naprej prizadevno zbira razglednice z likom ježka Mikija, zato se bodo zgodbe o njem gotovo nadaljevale.

O vsebini razstave:

Bratje Paul, Ferdinand in Hermann Diehl iz nemškega mesta München so v letu 1930 začeli izdelovati figure ježka. Po teh figurah so v družinskem podjetju posneli animirani otroški film. Komični lik ježka je postal maskota revije Hörzu. Poimenovali so ga Mecki, kot so klicali urednika revije Hansa Meckenburga. Ker je film postal uspešnica, so pozneje začeli izdelovati tudi razglednice. Prve v črno-beli tehniki so izdelali okrog leta 1950, po letu 1956 pa so nastajale tudi v barvni tehniki. Prodajati so jih začeli na nemškem trgu. Razglednice z likom Mikija so v Nemčiji avtorsko zaščitene. Ker so bile zelo zanimiv prodajni artikel, so jih začeli izdelovati tudi v drugih državah (Avstriji, Švici, Nizozemski in Sloveniji). Po lutkah Antona Jezovška so jih tiskali v Založbi Obzorja Maribor.

V Sloveniji so se originalne razglednice sprva pojavile kot božične ali velikonočne voščilnice že okrog leta 1952 oziroma 1953, nato pa so jih domov prinašali zdomci in jih (od)pošiljali tudi iz Slovenije.

Knjižnica Brežice

O ježku Mikiju:

Ježek Miki je zelo zanimiva in živahna živalica, saj se rad poigrava s človeškimi navadami oziroma se vede kot človek. Je pravi veseljak. Ko je bil še majhen, je zelo rad pohajal po svetu. Da bi lahko lepo živel, je moral opravljati razna dela; tako so ga namreč naučili starši. Zelo rad se je ukvarjal tudi s športom.

Ko je nekoč prišel domov, je v domači vasi spoznal lepo »dekle«. Začela sta si dopisovati in se dogovarjati za zmenke. Sprehajala sta se po domačem travniku, kjer ji je nabiral rožice, ji nosil šopke ali pa jo je obiskal doma, kjer ji je prepeval njene najljubše pesmi.

Ko sta spoznala, da sta za skupno življenje, sta odpotovala in si zgradila nov dom. Ob rojstvu sina in nato še hčerke sta bila zelo vesela. Naučila sta ju raznih iger in del za pripravo praznovanj. Bili so ljubitelji rož, zato so jih na domačem vrtu vzgajali, jih podarjali prijateljem in jih tudi prodajali. Zelo radi so potovali in se vedno s posebno ljubeznijo vračali domov.