splet

V zakonu črnomaljskega gostilničarja Janeza Ivana Skubica in Marije (roj. Puhek) se je rodilo osem otrok. Prvorojenec Viktor je po končani gimnaziji v Novem mestu nadaljeval šolanje na dunajski medicinski fakulteti. Med študijem se je zbližal z Ano iz pomembne dunajske družine Winter (mama je bila madžarska grofica, oče znan gradbeni inženir). Winterjevi so se začasno preselili v Beograd, saj je bil oče glavni projektant železniške proge Beograd-Niš. Očitno je bila ljubezen velika, saj se jim je Viktor, ne da bi dokončal študij medicine, pridružil v Srbiji kjer se je 1870 leta v Požarevcu tudi poročil z Ano. Tukaj je opravljal službo nižjega zdravnika, nato pa se je vrne k študiju, ki ga je končal v nemški Jeni in tako postal doktor medicine in s tem višji zdravnik. Imenovan je bil za upravnika bolnišnice v Požarevcu. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, štirje sinovi in dve hčerki (ena je umrla ob rojstvu). Dva sinova (Milan in Vladimir sta postala častnika srbske vojske; podpolkovnik Milan je padel leta 1818 na solunski fronti, Vladimir, ki je prav tako udeleženec solunske fronte pa je bil hudo ranjen in je izgubil oko. Vojaško kariero je nadaljeval in se upokoji kot brigadni general jugoslovanske vojske. Dva Viktorjeva sinova pa sta postala farmacevta (Dušan z apoteko v Gornjem Milanovcu in Dragoljub z apoteko v avstrijskem Gradcu). Hči Olga je s poroko prevzela priimek Kostić. Eden od sinov (ali Milan ali Dragoljub – nasprotujoči podatki) se je ukvarjal tudi z bančništvom in je bil s psevdonimom »Simo« znan kot veseljak in playboy. Med drugim je zgradil »Vilo Skubic« v Vrnjački banji, ki je med drugo svetovno vojno postala skrivališče generala Vladimirja (ki bi mu sicer pretilo taborišče) in zatočišče slovenskih sorodnikov Skubic, ki so izgnani v Srbijo.

Viktor je kot pripadnik srbske vojske (ni jasno ali kot prostovoljec ali rezervist) sodeloval v srbsko-turških vojnah v letih 1876-1878 za kar je bil nagrajen z medaljo srbskega kralja Milana I. Obrenovića. Zagotovo pa je bil med srbsko-bolgarsko vojno v letih 1885-1886 zdravnik Skubic, vpoklican v srbsko vojsko kot rezervist. Uradn je bil razglašen za prvega Belokranjca, ki je »prelival kri za Srbijo«, a izkazalo se je da sta bila pred njim – že leta 1864 v srbski vojski kot prostovoljca slovenska zdravnika Štefan Nedog, sanitetni podpolkovnik (najvišji možni čin v saniteti srbske vojske) iz Vogričevcev pri Ljutomeru in Ivan Kovač, sanitetni major iz Gornjega Križa pri Žužemberku. V Balkanskih vojnah (tako v Srbski kot Bolgarski vojski) pa so kot prostovoljci sodelovali številni slovenski prostovoljci, tudi zdravniki. Viktor je ostal v vojaški službi kot kapetan kjer je v sanitetni službi opravljal različne dolžnosti.

 Mogoče še zanimivost iz Viktorjevega življenja: V Srbiji je živel v pravoslavnem okolju a ostal katolik. Nekoč se je pozno ponoči vračal z obiska pri pacientu in zašel v težave, saj je konj z zapravljivčkom zapeljal globoko v močvirje iz katerega ni bilo rešitve. Viktor se je že začel poslavljati od življenja in se je bogu zaobljubil, da bo, če se po čudežu reši, prestopil v pravoslavje. Nekako mu je uspelo porezati jermenje na vozu in konj rešen vprege ga je uspel samega izvleči iz globokega blata. Seveda je zaobljubo izpolnil.

Umrl je zelo zgodaj, star komaj 46 let, zaradi posledic hudih ran.   

 Rodovnik družine Skubic sta raziskala in popisala Borut Skubic in zgodovinar generalmajor Marjan F. Kranjc - menda vse do leta 1600. Žal je bila mogočna hiša »Skubcovih« v »Ajdovem zrnu« starega Črnomlja pred nekaj leti podrta, nato še sosednja –»urarjeva hiša«.