»Prihaja cunami. Dogaja se, kar smo na začetku epidemije sumili, da se bo zgodilo. Ljudje že v večjem številu prihajajo k nam z novoodkritimi raki v napredovanih oblikah. Na konzilijih obravnavamo paciente, pri katerih je diagnostika potekala dve leti. To so zamujeni raki. Ko se bolezen spremeni iz ozdravljive kronične bolezni v neozdravljivo stanje,« pripoveduje predstojnica mariborske onkologije dr. Maja Ravnik. Slovenija pri tem ni nikakršen izoliran otok. V Veliki Britaniji so po poročanju Guardiana opravili več študij, ki so pokazale, da prihaja k njim več bolnikov, ki jim raka odkrijejo šele v četrtem stadiju, in manj takšnih, ki jim ga odkrijejo že v prvem, ko je rak torej še lahko zelo verjetno dobro ozdravljiv.
Pri nas takih študij še ni. Pričakujejo pa, da so podatki podobni. Ministrstvo za zdravje je poleti izdalo podatek, da so leta 2020 odkrili za 30 odstotkov manj rakov kot leta prej. Tisto leto so bili v tako imenovanem prvem valu epidemije za kratek čas ustavljeni tudi presejalni programi (Dora, Zora, Svit) in prav to onkologi vidijo kot pomemben razlog za padec novoodkritih rakov. »Zdaj prihajajo tudi ti, ki bi jih sicer lahko pred dvema letoma ulovili zelo zgodaj. Povedo nam recimo, da so jim zaradi covida prestavili kolonoskopijo za eno leto. Ali pa so se jim težave pojavile v času covida, zato najprej niso upali na pregled, nekateri so težko prišli do osebnega zdravnika ali potem do specialista, nekaterim so prestavljali preglede in so potem 'krožili' med preiskavami ... Nekateri so simptome tudi zamenjali s posledicami covida. Mislijo, da kašljajo zaradi prebolelega covida, in šele ko začnejo kašljati kri ali močno hujšati, pomislijo, da je lahko še kaj hujšega,« izpostavi Ravnikova.
Ob okužbi slabše preživetje
Nekaterim bolnikom z rakom je zdravljenje zamaknila ali celo onemogočila okužba s koronavirusom. »To za mnoge ni bila enostavna okužba. Pri bolnikih z rakom so pogosto hujši poteki. In to je pomenilo daljši odlog zdravljenja pri nas. Lahko je šlo za mesece. V tem času je rak napredoval, kondicija bolnika pa je pešala – tako zaradi covida kot zaradi raka. Skoraj praviloma so takšni bolniki imeli kakšen zaplet, ki jim je potem lahko preprečil zdravljenje. Če so sploh preživeli,« pojasni Ravnikova. Bojazen je, da bo zaradi covida preživitvena krivulja po prebolelih rakih precej slabša. »To bomo še videli. Preživetje zgodaj odkritih rakov je seveda mnogo boljše kot že razsejanih. V naslednjih petih, desetih letih bomo videli, kakšne bodo posledice tega. Bojim pa se, da bomo šli v to smer. Da bomo to, kar smo na račun vse boljšega zdravljenja dosegli v zadnjih letih, izgubili zaradi nedostopnosti oziroma omejevanja sistema,« ocenjuje zdravnica na podlagi svojih opažanj.
Letno za rakom zboli okoli 12.000 Slovencev, umre pa jih nekaj več kot 5700.
Zaposleni na robu
Na onkološkem oddelku UKC Maribor ne izvajajo diagnostike, torej tam ne poteka samo odkrivanje raka, temveč pridejo k njim bolniki na konzilij, kjer jim na podlagi že opravljenih preiskav postavijo diagnozo. Bolnik gre najprej k osebnemu zdravniku, ki ga pošlje na preiskave, na podlagi katerih nato onkologi na konziliju ugotovijo, ali gre za rakavo obolenje. Čeprav je bilo novoodkritih rakov manj, na mariborski onkologiji niso opravili manj programa. Gre namreč za relativno nov oddelek, ki deluje v Mariboru šest let in postopoma širi svojo dejavnost, torej ves čas počasi prevzema večji del zdravljenja raka v Sloveniji. »Nobenega vakuuma ni bilo. Priliv je bil enak. Vsak je bil deležen zdravljenja pri nas v ustreznem časovnem obdobju. Ni bilo odlašanja, saj je rak enako kot urgenca, tudi operacije niso nikdar odpadle,« ob tem poudari Ravnikova. Prizna pa, da so tudi zaposleni na onkologiji, tako kot marsikje drugje v zdravstvu, na robu zmogljivosti. »Imamo mlado ekipo. Bil je velik izpad, ker nas ima večina šoloobvezne otroke, za katere je vsak rizični stik zahteval izolacijo in posledično domače varstvo. To je pomenilo, da so tisti, ki so bili v službi, delali za dva. In tako smo delali dve leti. Človek ne more nadnaravnih obremenitev prenašati v nedogled. Utrujeni smo.«
