Anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje so najbolj prepoznavne in tudi edine kategorizirane kot prave motnje hranjenja. Obstaja pa še nekaj niti ne tako redkih motenj, ki povzročajo psihični stres in otežujejo prehranjevanje. Mnoge od njih boste prepoznali. Morda ne tiste resne motnje, ampak zgolj zametke te ali blažje oblike pri posameznikih, ki jih poznate, ali celo pri sebi. In čeprav jih stroka morda še ne šteje povsem med tiste prave motnje hranjenja, je njihov vpliv na življenje in zdravje posameznika prav tako močan, zato jih je dobro poznati.
Diabulimija
Diabulimija je motnja hranjenja, za katero trpijo bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1. Po rezultatih raziskave, objavljenih v Journal of diabetes science and technology, imajo ženske s sladkorno boleznijo tipa 1 kar 2,4-krat večjo možnost, da razvijejo motnjo hranjenja, kot ženske, ki ne bolehajo za sladkorno boleznijo. V nasprotju z drugimi motnjami hranjenja pri diabulimiji ključni dejavnik ni hrana, ampak inzulin. Diabulimiki namreč zelo strogo omejujejo uporabo inzulina oziroma ga v skrajnih primerih niti ne uporabljajo. Tako gredo ves zaužiti sladkor in kalorije zaradi nedelovanja inzulina v krvi neposredno v urin, prek katerega se izločijo, kar se odraža v drastičnem in hitrem hujšanju. Diabulimiki torej za hujšanje izrabijo kar svoje zdravstveno stanje, kar pa je precej nevarno, saj tako tvegajo pogostejše okužbe in celo diabetično ketoacidozo, ki vodi v diabetično komo.
Sindrom nočnega hranjenja
Vsi smo krivi občasnega vdajanja skušnjavi nočnega prigrizka, a to še ne pomeni, da bolehamo za tem sindromom. Sindrom nočnega hranjenja se opredeljuje kot pretirano hranjenje ponoči, vendar ne nujno prenajedanje. Pri bolnikih s sindromom nočnega hranjenja gre namreč za to, da večji del dnevnega vnosa kalorij pridobijo ponoči oziroma med 18. in 8. uro, čez dan pa pojedo bore malo. Ljudje po navadi čez dan zaužijemo tri četrtine dnevnega vnosa kalorij, preostalo pa v nočnih urah oziroma pozno zvečer. Bolniki s sindromom nočnega hranjenja pa kar dve tretjini vseh kalorij zaužijejo ponoči. Sindrom nočnega hranjenja je močno povezan tudi z depresijo. Ker ponoči po navadi zaužijemo več hrane, bogate z ogljikovimi hidrati, in hrane, s katero se tolažimo, se nočno hranjenje lahko razvije tudi kot oblika samozdravljenja oziroma samotolažbe.
Pica
Kljub enakemu imenu ta motnja hranjenja nima nič s priljubljeno italijansko specialiteto. Gre za motnjo hranjenja in duševno bolezen hkrati, pri kateri bolnik uživa neprebavljive snovi, kot so zemlja, barva in papir. Gre za precej pogosto motnjo hranjenja, ki jo največkrat zasledimo pri otrocih med prvim in šestim letom (kar 32 odstotkov otrok v tem obdobju naj bi se spoprijemalo s pico) ter pri nekaterih nosečnicah in bolnikih z anemijo, ki jim primanjkuje železa. V številnih primerih se motnja razvije zaradi pomanjkanja določene pomembne hranilne snovi, zato bolnik hrepeni po nečem, kar je bogato s to snovjo, pa čeprav ni prebavljivo. Tako kot pri preostalih motnjah hranjenja bolniki tudi v tem primeru tvegajo slabo prehranjenost ali celo podhranjenost, pica pa v nasprotju z drugimi lahko pripelje tudi do zastrupitve s svincem in motenj delovanja črevesja.
